Matej Krajnc, Radoslav.

OGLEJTE SI CELOTNO KNJIGO

ISBN 961-91396-7-4

Avtor: Matej Krajnc

Recenzija: mag. Anton Šepetavc

208 strani, 21 cm 

KNJIGA VSEBUJE 62-minutno zgoščenko z glasbo iz romana v avtorjevi izvedbi

Vsebina

Roman Radoslav je pripoved o mladem kantavtorju, ki je sicer začel študirati, a je študij pustil zaradi sanj o kantavtorski slavi. Najprej dela v skladišču, ko pa to službo izgubi, prodaja slovarje. Njegova prva (in edina) stranka ga spozna s svojo vnukinjo, študentko medicine Leni; tej je mladi akviziter takoj všeč in začneta se sestajati navkljub nasprotovanju njenega očeta, ki si za hčerko želi kaj boljšega kot bivšega honorarnega delavca in faliranega študenta. Ko glavnemu junaku umre njegov nekdanji najljubši gimnazijski profesor Radoslav, se odloči, da bo odslej svet gledal skozi njegove oči ...

O avtorju

Matej Krajnc začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri trinajstih (1988) izda prvo pesniško zbirko, do zdaj jih je izšlo že več kot deset. Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem natečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto z raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do sočasne poezije. Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo »aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova raziskovalna naloga.  Leta 2002 postane najmlajši član Društva slovenskih pisateljev. Leta 2003 izide njegova zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz prve roke, maja sledi zbirka sonetov Vsakdanjost. Pripravi antologijo poezije Leonarda Cohena, ki hitro postane ena najbolje prodajanih knjig KUD-a France Prešeren. Istega leta izide še izbor njegovih pesmi Umila me je neka čudna rosa, »celjska povest« Dolina tetrisa, knjižica kratkih zgodb Psalmpsesti ter satirična sonetna zbirka Tri pesnitve. Kot kantavtor je že drugič vabljen v oddajo Izštekani. Decembra  2004 izide njegova šesta plošča Likvidamber; Jane Weber ga v Nedeljskem dnevniku razglasi za pevca leta 2004.  Sodeluje pri prevajanju Enciklopedije glasbe in pisanju gesel za Veliki splošni leksikon DZS; Poleg pesniške zbirke Preteklost načrtuje za 2005 še izid knjige prevodov Toma Waitsa Hanka Williamsa. Njegov drugi roman je predviden za leto 2006.

Iz recenzije mag. Antona Šepetavca

Kranjčevo pisanje, pa najsi gre za poezijo ali prozo, vselej preveva strastno iskanje življenja in njegovega globljega smisla. In se dogaja, da tudi v najbolj banalnih poskusih, o kakršnih beremo v tem romanu in ki se zdijo obešenjaški humor (z milozvočnim naslovom vred!), slednjič odkrijemo nemoč nekega modernega Sizifa, klovnovsko podobo nekoga, ki smo naposled morda mi sami. Ali pa bi lahko bili. Nekoga, ki od A do G – tako Krajnc zares izvirno, glasbenometaforično poimenuje poglavja – nosi na obrazu smeh in samo navidez brezskrbno poje »I'm easy«, v sebi pa melanholično utrujen od borbe za vsakdanji kruh in iskanja uspeha, sreče in smisla joče in z Menartom sluti jesen, ki »molče, potiho prihaja iznad severnih gora /…/, nosilka neprebranih knjig srca«.

Roman Radoslav je precej nenavadno literarno delo tudi v slogovno-jezikovnem pogledu: včasih se zazdi kot strip, v katerem medmeti in iz njih izpeljani glagoli izpričujejo prvinskost čustev in dejanj. Kot bi se od nekod vračali dadaisti s tisto svojo idejo o iskreni, otroški govorici, edinem pravem jeziku tega gnilega sveta! Tudi zato dialogi delujejo življenjsko stvarno in neprizanesljivo; opominjajo nas, da živimo v svetu, kjer je beseda vse in nič hkrati. Kolikor bolj trda je, toliko resničnejša je. Toliko iskrenejša. Krajnčev jezik zavestno raste iz te trdote, zavedajoč se, da se diamanti jezika nikoli niso in se nikoli ne bodo brusili iz krhkega, zlaganega in osladnega besedišča.

Odlomek iz romana

 No, in potem sem sedel v tistem studiu. Ni šlo ravno tako gladko, kot sem si zamišljal.

»Pida-pida,« se je slišalo iz snemalnice, »ne dobim ti sounda not!«

Takrat še nisem imel založbe. Z Agnostikom Žvelcem sva se srečala pozneje. Takrat je šlo vse iz mojega žepa. Ni bil globok, zelo ga je prizadelo. Pri vsaki pidi-pidi sem trznil, ker je čas tekel, MENETEKEL UFARSIN. Saj veste, kako se je tisto končalo.

Pida-pida je kar naprej vletaval v moj prostor, kjer sem sedel med mikrofoni s slušalkami na glavi in čakal na njegov befél.

»Tole mnaštimam …« je momljal in vrtel čik med zobmi. »Tole mi mfercera, mater, ubija me!«

In je sukal mikrofone.

Ko sem končno začel snemati in zelo na hitro posnel dve pesmi, eno z naslovom Pod palmo, draga, ki je žile imela in drugo s podobno morbidnim naslovom Objel sem te nad truplom pomorščaka, je Pida-pida kot nor butnil v prostor.

OGLEJTE SI CELOTNO KNJIGO