|
Vsebina
Silvija, svojevrstno in nekoliko zapleteno dekle, se na zabavi seznani s čednim
in šarmantnim Brinom, ki ga dekleta na splošno zelo občudujejo. Brin je navajen,
da je pri ženskah uspešen in da svoje cilje zlahka dosega. Prepričan je, da bo
tako tudi s Silvijo. Toda v njenem življenju obstaja skrivnost, zaradi katere je
do moških hladna in nezaupljiva. Še prav posebej do privlačnih in očarljivih
fantov, kakršen je tudi Brin ... Mu bo uspelo premagati Silvijin odpor?
O avtorici
Povej mi, Silvija
je tretji roman Romane Berni. Njen prvenec Stava in drugi roman Poroka
iz maščevanja, ki sta oba izšla leta 2003, sta bila pri bralcih lepo
sprejeta. Avtorica se ukvarja predvsem z ljubezenskimi temami, s poudarkom na
zgodbi in čustvenih zapletih med nasprotnima spoloma. Pripravlja svoj četrti
roman, ki bo prav tako izšel v kratkem.
Iz spremne besede
(Iztok Vrhovec)
Silvija, glavna junakinja romana, kot najstnica doživi sila neprijetno in
travmatično izkušnjo z občutno starejšim fantom, ki za vrsto let usodno
zaznamuje njeno življenje. Njen odnos do moških se popolnoma spremeni; nikomur
več ne zaupa, nikomur več noče razkriti svojih najpreprostejših čustev, kaj šele
globljih. Z moškimi se spušča le v kratkotrajne avanture, ki jih takoj, ko bi
razmerje lahko postalo resno, prekine.
Potem pa v njeno življenje nenadoma vstopi Brin, uspešen in privlačen mladenič,
ki ima vse tiste lastnosti, ki v njej sprožajo najhujši odpor. Silvija se ga
poskuša otresti, a Brin je skoraj nečloveško vztrajen. Po vrsti peripetij se
glavna junakinja odloči za poslednjo in najhujšo prevaro, s katero naj bi
zadovoljila lastna hotenja, Brinu pa – ki se zanjo spremeni v objekt maščevanja
proti vsem pripadnikom nasprotnega spola – prizadejala poslednji udarec, od
katerega si ne bo nikoli opomogel. A stvari vendarle niso tako preproste in
enoznačne, kot si predstavlja Silvija …
Pisateljica celotno zgodbo romana – njenega tretjega – podredi razkrivanju
strašnih posledic, ki jih utrpi človek, ki pristane na podrejen, zaničevan,
suženjski odnos z drugo osebo. Silvijina tolerantnost do fizičnega in
psihičnega nasilja se stopnjuje do popolne otopelosti, kajti to je edino stanje,
ki ga je v nastali situaciji še sposobna občutiti, če hoče nekako
preživeti. Posledice zavračanja in uničevanja lastnih čustev so usodne za vse
njene nadaljnje interakcije z moškimi.
Okvir romana tvori navidez lahkotna ljubezenska zgodba, vendar se v njej skriva
pretehtano in globlje sporočilo, ki bolj ali manj zadeva vsakega od nas:
kolikšna je stopnja nasilja, ki jo dopuščamo, da jo drugi »izživijo« nad nami?
In kakšne so (negativne) posledice tovrstne strpnosti za naša lastna
življenja? Avtorica nam ob razpletanju pripovedi nudi dovolj časa, da o tem
razmislimo tudi sami.
Odlomek iz romana
»Mislim,
da je že skrajni čas, da se pogovoriva, Silvija,« je dejal, ko sta sedla na
gladko površino, »saj sva s tem vse predolgo odlašala. No, predvsem ti si tega
nadvse vztrajno otepala.«
Silvija je nervozno strmela v valove. Srce ji je začelo divje razbijati, in
dopovedovala si je, da je do tega pogovora tako in tako enkrat moralo priti.
Jernejev klic je vse skupaj le pospešil.
»Sta z njim ves čas, kar si tukaj, na zvezi?« je vprašal.
»Sva.«
Stisnila je pesti in si prizadevala, da je govorila hladno in neprizadeto.
»Kako pa si vse skupaj predstavljaš za naprej?« je spraševal še vedno popolnoma
mirno.
»Ni kaj pojasnjevati. Saj je vse jasno.«
»Res? Meni niti najmanj. Pojasni mi torej.«
»Nobenih sprememb ne bo,« je rekla odločno, čeprav v njeni notranjosti ni bilo
niti sledu o tolikšni trdnosti, kot jo je kazala navzven. »Stvari bodo tekle po
ustaljenih tirnicah. Jaz bom nadaljevala z Jernejem, ti pa se boš lahko zopet
posvetil svojim občudovalkam.«
OGLEJTE SI KNJIGO
|
