Nika Maj: D e m o n   i z   g o z d a

Podatki o knjigi

Avtorica: Nika Maj

Ovitek: Iztok Brodnjak

Mladinski roman

2 knjigi: 2 x 224 strani

21 cm, trde platnice

Ganljivo napeta zgodba za najstnike in starše, za pedagoge in psihoterapevte o tem, kako hitro lahko človek postane zaznamovan in odrinjen na rob socialnega dna. Toplo človeško občuteno in prizadeto opisuje življenje najstnika, oropanega topline doma, samega, brez identitete, ki ga usoda premetava izza zamreženih oken vzgojnih domov v hiše tujih ljudi in na ulico. Usode zaznamovanih so lahko zelo različne. Eni postanejo strahopetni slabiči, ki v svojem nadaljnjem življenju razvijejo veščine svojih rabljev in se pogrezajo v močvirje nasilja, maščevalnosti in sovraštva. Le redkim zaznamovanim posameznikom pa uspe vlogo žrtve prerasti v demona ljubezni, sočutja in prijateljstva, ker v svojem srcu hranijo drobce spomina na belega galeba, simbol čistosti, moči in poguma. Avtorica nam z nežno besedo razgrne paleto nevarnosti drog za duše najstnikov, posebej tistih zaznamovanih, potlačenih in odrinjenih, ki potrebujejo neizmerno življenjsko energijo za samopreživetje, kaj šele, da bi si izoblikovali všečno samopodobo. Skeptik bi rekel: zgodba vsakdana, ki se odvija v družbi obilja in samozadostnosti ter pomanjkanja socialne občutljivosti.

- Frida Končan, prof. soc.

Med vsemi stiskami in okoliščinami, v katerih živi, se Leah, glavni junak romana, sooča tudi s težavami, ki so posledica disleksije, specifične motnje branja, in zaradi katerih ga okolica vidi kot uporniškega, nevzgojenega in vedenjsko neprilagojenega mladostnika. Za svojim, za šolo nesprejemljivim vedenjem, skriva občutke neuspešnosti, nesprejetosti, manjvrednosti. Ob razumevanju in podpori svojih bližnjih in učiteljev v šoli pa mu uspe, da se začne uspešno spopadati z učnimi težavami in razvijati svoje potenciale. Otrok in mladostnikov, kot je Leah, ki jih v šoli zaradi disleksije in drugih specifičnih učnih težav, pestijo podobne težave, ni malo. Kako uspešni bodo pri iskanju poti iz svojih težav, ne da bi ob tem imeli občutek, da so sami sredi množice ljudi, je odvisno tudi od nas odraslih, od tega, ali smo jim pripravljeni prisluhniti in jih podpirati pri iskanju in razvijanju njihovih potencialov.  

- mag. Milena Košak Babuder, prof. defektologije, Društvo BRAVO

Odlomek iz knjige

Njegova razredničarka, ki se je sklanjala nad mizo, se je presenečeno obrnila proti prišlekoma. S pogledom je hladno oplazila fanta, takoj zatem pa ji je obraz zasijal v narejeni prijaznosti.

»O, ste prišli, gospa …«

Očitno je mislila, da se bo gospa Marta predstavila, ta pa je samo vzvišeno prikimala.

Učiteljici se je za spoznanje povesil nos. Spet je ledeno pogledala fanta in rekla:

»Kar zunaj počakaj, Leah.«

Plašno se je hotel odplaziti na hodnik, a ga je gospa Marta zagrabila za roko in mu ukazala:

»Tukaj ostani!«

Zbegano je obstal in se poskušal skriti za njeno zajetno postavo.

Razredničarki je prijaznost v trenutku izginila z obraza. Pokazala je na stol v prvi klopi in uradno povabila staro gospo:

»Prosim, sedite.«

Pri tem jo je gledala kot kakšno nagnusno žuželko.

Gospa Marta se je spustila na stol in s tako močjo stisnila torbico, da je vsebina nevarno zaškrtala. Leah se je splazil za njen hrbet in si želel, da bi se spremenil v lončnico na okenski polici.

Učiteljica je počasi sedla na stol pri svoji mizi in polistala po dnevniku pred seboj. Zavladala je napeta tišina.

Končno je razredničarka spregovorila, počasi in z očitnim užitkom:

»Težko mi je, gospa, ker vam moram povedati, da vaš sin …«

»Ni moj sin,« jo je hladno prekinila gospa Marta, nato pa za spoznanje bolj prijazno pojasnila: »Leah je posvojenec moje sestrične. Resno je bolna in trenutno ne more skrbeti zanj.«

Razredničarka se je zabuljila vanjo in po mačje zapredla:

»Ne vem, kako naj vam povem, a z Leahom imamo težave …«

Že je odprla usta, da bi s sadističnim užitkom naštela vse njegove hudodelske prekrške in jih po vrhu dobro zabelila z grožnjo po skorajšnji izključitvi iz šole. A gospa Marta jo je spet prekinila, tokrat nepričakovano zadovoljno in prijazno:

»Ah, torej vendarle veste.« Zatem je nenavadno gostobesedno zažvrgolela: »Bala sem se že, da sploh niste opazili. Morda bi vam morala sama povedati, sem razmišljala, ko sem gledala vaše vabilo. Zdaj pa vem, da ste izvrstna pedagoginja in da vas nisem narobe ocenila.«

Razredničarka je buljila vanjo, kot bi ji iz ust skakale žabe. Stara gospa pa se ni dala zmesti in je veselo pribila:

»Res je, kot ste sami opazili: fant ima težave.« Zaupljivo se je sklonila čez mizo in učiteljica se je nehote nagnila naprej, da bi bolje slišala. »Leah ima disleksijo.«

Leah je neumno pogledal, razredničarka je neumno pogledala, gospa Marta pa je, zadovoljna z učinkom svojih besed, mirno rekla:

»Seveda vam je bilo to takoj jasno. Kot verjetno dobro veste, mišljenje pri ljudeh z disleksijo vodi desna polovica možganov, ne leva, kot pri drugih ljudeh. Zato imajo ti ljudje težave z linearnim razmišljanjem, težko se naučijo zaporedij, čeprav so pogosto nadpovprečno inteligentni. Njihovo razumevanje in reševanje problemov je velikokrat presenetljivo intuitivno, celostno in izvirno.« Gospa Marta se je zapeljivo nasmehnila in nadaljevala: »Oh, sploh ne vem, zakaj vam to razlagam. Vi gotovo že veste, da se otroci z disleksijo pozno naučijo govoriti in da zamenjujejo črke ali zloge v besedah. Težko in počasi berejo, še slabše pišejo. Branje in pisanje jim predstavlja neznosen napor. Pogosto si ne zapomnijo zaporedja dni v tednu in tudi šolskega urnika ne. Zanimivo je, da se težko naučijo zavezati vezalke. Po drugi strani pa so lahko izrazito nadarjeni za številna področja, kjer ni potrebno analitično mišljenje: umetnost, ustvarjalno delo, šport ...«

Leah je bil tako presenečen, da je z odprtimi usti strmel v gospo Marto.

Stara gospa se je prijazno nasmehnila in se naslonila nazaj. Stol je pri tem zadovoljno zaškripal.

»Eemm,« je v zadregi rekla razredničarka in bilo je jasno, da ji je v jadrih zmanjkalo vetra.

»Ampak,« se je čez čas vendarle zbrala in se uporno našobila. »Pregledala sem njegovo spričevalo. V prejšnji šoli mu je šlo pravzaprav kar dobro … Če se ne motim, je bil menda celo prav dober.«

Leah se je ponosno izprsil. Čisto je pozabil, da je bilo spričevalo ponarejeno. Gospa Marta je zadovoljno prikimala.

»Res moram pohvaliti učitelje na prejšnji šoli. Tako razumevajoči so bili in prijazni. Sestrična mi je pogosto pripovedovala, kako so se trudili fantu v čim večji možni meri olajšati šolanje. Razumeli so njegove težave in ni jim bilo težko fotokopirati zapiskov zanj, niso ga silili brati pred razredom, organizirali so mu razredno pomoč, namesto pisnih nalog so ga izprašali ustno …«

Zdaj je razredničarka z odprtimi usti strmela v staro gospo, ta pa je v velikem stilu nadaljevala:

»Saj je pravzaprav namen šole, da vsakemu, še tako posebnemu otroku omogoči čim bolj uspešno šolanje, kajne? Otroke težko vedno prilagajamo šolskemu programu, lahko pa z malo truda šolski program prilagodimo njim.«

Leah ni mogel verjeti svojim ušesom. Le od kod gospe Marti, navadni gospodinji pri gospodu Changu, vse te učene besede? Gotovo jih je pobrala v vseh tistih debelih knjigah …

Gospa Marta se je iznad očal zagledala v razredničarko. Tej je bilo vedno bolj nerodno. V zadregi je zamrmrala:

»Res, zdaj vidim, kako naj rečem, da smo tokrat morda malo prehitro povlekli zaključke …«

Bila je mehka kot stopljeno maslo in gospa Marta ji je lahkotno zadala poslednji udarec.

»Šola ima odločilen pomen v izgradnji mladega človeka. Tistega, ki ga v šoli odrinejo na rob in poteptajo, družba velikokrat izgubi za vedno.« Spet se je nagnila naprej in tokrat vidno prizadeto zašepetala: »Veste, Leah nima staršev in že od malega živi v rejniških družinah. Še čisto majhen je bil zlorabljen in rejniki so se dostikrat fizično znašali nad njim. Težko življenje je imel. Moja sestrična ga je vzela iz usmiljenja. Vedno je verjela, da je dober fant in da si zasluži svojo priložnost … Samo od nas je odvisno, za kaj se bo odločil v življenju. Če mu bomo zaupali, ga vzpodbujali in mu dali možnost, da preraste svoje težave, bi lahko nekoč postal čudovit fant … «

Leahu se je zatresla ustnica. Tako se je vživel v pripovedovanje gospe Marte, da so mu v oči stopile solze. Sploh ni vedel, da je takšen revček! Razredničarka je glasno smrkala in iskala po žepih robčke.

Ko sta odhajala, se je na vse pretege opravičevala in obljubljala, da bodo naredili vse za ubogega fanta.

»Zanima ga biologija,« ji je zaupljivo zašepetala gospa Marta kot svoji stari prijateljici, s katero ob kavi kramljata o kvačkanju. »Morda bi mu lahko našli kakšno zaposlitev v vašem kabinetu …« Z glavo je pomignila v prostor za učilnico, kjer so se skozi odprta vrata videle kletke z živalmi in akvariji.

»Seveda, seveda,« je hitela obljubljati učiteljica.

S solznimi očmi je gledala Leaha in fant je presenečen opazil, da ji iz njih zdaj žari iskreno sočutje.