Dezman

Gornji navedeni verzi iz osrednjega in vrhnjega razdelka, ki nosi pomenljiv naslov Supermarket emocije, so več kot le povabilo ali opravičilo, da vstopiš, zastaneš in tudi ostaneš v tem vznemirljivem in živahnem dežmanovskem supermarketu, katerega stvarno-lastno ime še kako odslikava današnjo potrošniško in siceršnjo ponorelost. Na policah, četudi izgledajo nove, se namreč košati blago, ki ga prodajajo tudi drugje. Ali so ga že razprodali. In je hkrati sveže ter hudo pokvarljivo, pa tudi vselej niti ni naprodaj, čeprav se samo hvali in ponuja. A kakorkoli: blago, ki bo v tej knjigi še in še vsiljivo, nosi zlizano – zato ga ne bi pisal z veliko – ime: človek.

Pesnik Aleš Dežman je v uvodni pesmi Polomljene sanje zapisal pretresljiv verz: »sanje kontroliram z lahkoto«. A vsak bralec, ki bo zmogel do druge obale, ki se obljublja v njegovi poeziji, bo vedel, da je uvodni verz krasna in mikavna iluzija. Ki se je seveda zaveda tudi pesnik, zato svojo poezijo prežema z bolj ali manj pričakovano ironijo, mestoma, predvsem v osrednjem razdelku, pa se ta hudomušni posmeh ukrivi tudi v sarkazem. Pesnik hote zapiše verze, ki mestoma zadišijo po nadrealnem, tudi po patetičnem vzgibu, da bi se spustil, četudi z golo zadnjico, po toboganu današnje razgretosti, v kateri »skupaj dramatiziramo v slogu višjega srednjega razreda«. In ta naboj, ki kot rdeča nit zašiva skozi celotno zbirko, je boleč. Dobesedno.

»Iz čistega razuma linolej znori … /…/ Pogovarjam se samo še z dežniki / In psom ki bere misli … /…/ Iz čistega razuma / je shizoidnost znosna«, zapiše v pesmi Linolej znori, v pesmi, ki jo zaključi z miselnim preskokom, tako značilnim za današnjo nevrotičnost in kakofoničnost podob. Ki so na vsakem koraku. Ki so tudi na panoju, na katerem sta se znašla nočna ljubimca. Ali v prividni Leninovi nesmrtnosti v njegovem truplu. In prav zaradi zlaganosti, bolje rečeno virtualnosti, ki je naše čute in čutila oropala primarnosti, gradi Dežman svojo poezijo na podobju podob, na nizanju trenutkov, ki se zarežejo tudi do krvi. In ki ti hkrati ne dovolijo drugam: torej v svoj lastni, tudi sredobežni beg. »Zbežal sem čez hrapave ceste / Čez labirint igel in razbitega stekla … /…/ Brazgotine tetovaže hrapave / Ceste bele rokavice / Orjaška talilna luknja / V katero lahko pogledaš / Ampak potem ne moreš več / Pogledati drugam,« stoji v uvodni pesmi cikla Trideset, v kateri se lirski subjekt znajde v brezihodju, torej pred maternico ali popkovnico svojega telesa in jaza, ki se ne more znebiti niti »neznosne lahkosti bivanja« niti komaj zaznavne teže minevanja. Ostane mu torej edino, da se preda - ali pa tudi ne - tuzemeljskemu zakonu, češ »poenostavljeni stereotipi se razstavijo v zakone velikih besed in malih vesolij«.

Pesnik Dežman seveda v zbirki ne ponuja rešitve. Več kot očitno se ne da voditi črednemu nagonu »množic, ki so merilo, ko te vsi razumejo«, prav tako se ne zateka v svojo samost, kaj šele v resignativnost ali apatijo, ne, pesnik, če smem reči metaforično, »vrača z istimi udarci«. Zato v njegovih pesmi ni leporečij, narejenosti ali površnosti, ne, celo ljubezenskemu sentimentu se odreče, kajti ljubezen, še posebej romantizirana, bi v tej knjigi delovala kot tujek, čeprav (p)ostaja kljub banalizaciji in agresivnosti materializma še zmeraj v domeni – samo poglejmo si reklamna sporočila – v tradicionalnih klišejih. »Vse se bo prikotalilo«, na nekem mestu zapiše pesnik, kajti »po nekem brezbožnem naključju / sem tu / človek oblika materija«. Ki pa je le, česar se pesnik predobro zaveda, lupina kot vse, kar nas obdaja. In zavaja. Zato nas poskuša kot neutrudni dotikalec, pa tudi polagalec rok na našo vse večjo izpraznjenost, voditi v hiše, v katerih ne bi zgolj »spal, fukal in jedel grenivke« niti v tiste, v katerih se » v paniki / zaradi pomanjkanja / oklepaš znanega / da strah / ne odnese / srednje evrope / prijaznih gospodinj / z mein kampfom / v receptih / za jabolčni zavitek«, temveč v hiše, v huzjanovska gnezdišča, iz katerih ne bo videti, da je »luna z vsakim dnem dlje od nas«.

V njegovi poeziji, kar je osupljivo, »dišimo po začasnem«, kajti »to je edina gotovost in ena lepših floskul«. In tudi res je: naša zemeljska začasnost ali občasnost je determinirana s tem, kar smo in tem, kar bi hoteli biti. Slednje največkrat ponikne v iluzijo, ki je že stoletja skrita in zapečatena za vrati. Ki smo si jih ponavadi sami zaklenili. Kot nam mnogokrat pred nosom zatrznejo vrata supermarketov. A ne Dežmanovega, ki nas kar sili, da vstopimo. Kajti blago, ki ga ponuja, je vedno novo. Kot mi. Pa naj smo prikovani ali zakovani s takšnimi ali drugačnimi zakovicami.

Aleš Dežman s pričujočo zbirko Supermarket heroin pravzaprav šele uradno stopa na naše pesniško prizorišče, vendar se nam zdi, kot bi ga poznali že dolgo. Njegova nekakšna posodobljena bitniška drža se na prvi pogled zdi »že povedana«, vendar je treba Dežmana pesnika trdneje zgrabiti in na koncu se izkaže, da je v Dežmanu-pesniku hkrati tudi Dežman-človek, kar v dandanašnji pesniški ponudbi ni ravno pravilo, ampak prej izjema.

Prav to je prvi vzrok za nastanek tegale zapisa in verjetno tudi eden poglavitnih za nastanek zbirke, ki je pred vami. Njen naslov se zdi neposreden in drzen. Ničesar dandanašnje rokokojevskega ni na njem, bralca pahne in medias res, tja, kamor »moč preganjavcev ne seže«.

Že uvodna pesem v neki restavraciji povsem jasno pokaže, da imamo opravka s prav posebno ptico. Kar nas pri njej presune, je Dežmanova človeška komponenta, kar je tudi bistvo njegovega pesništva – dandanes, v časih večinoma hermetičnega pesniškega hlada in odmaknjenosti v nekakšne elitistične ograde prisiljenih rokovanj, je to precej razveseljivo dognanje. Dežman je v prvi vrsti pretanjen filozof in njegova filozofija nosi ime »Kjer se neha pločnik in začne cesta«; že uvodna pesem se sreča s to razsežnostjo. Dežmanov pesniški svet ni varen pločnik, pa tudi povsem razrita cesta, kot pri kakem Tomislavu Vrečarju ni, pač pa se njegov pesniški svet vedno znova rodi prav na tem enem in samem stičišču – natanko v točki, kjer se konča pločnik in začne cesta. »dopuščam možnost da je / vsaka sekunda življenja večna / tisto sekundo znotraj svoje obale / a / biti moraš natančen«. Pesem, ki nosi v prvi vrstici restavracijo, konča pa se s pravkar navedenimi verzi, je, se sprva zdi, zelo empirična, vendar pa hkrati že prav programsko humanistična. Ta filozofska dvojnost je rdeča nit Dežmanove zbirke. Srečamo jo tudi v pesmih, kot je denimo Plazmatrans, kjer se znanstveno(fantastični) element na koncu spet rokuje najprej z empirijo, potem pa z verzom »Tudi ta avtobus nekam pelje«.

Znanstveno(fantastični) element je druga poglavitna značilnost zbirke. Upravičenje naslova gre v njem še korak dlje – do samih mej zavedanja in posledično s tem tudi zapuščenosti, ampak samo zato, da bi se na koncu rešilo na »avtobus, ki nekam pelje. »Nekam« je pri Dežmanu popolnoma določen kraj – cilj, odrešitev, ali pa morda zgolj mesto, na katerem lahko si.

Dežman skozi vso zbirko lupi in pili svojo filozofijo, v pesmih kot so denimo Pes leti z balkona, Čez, Dvojina, Odtok in zemlja, Sprehajalci psov. Med temi (v teh) in v skrbno izbranih sosledjih srečamo še tretjo značilnost Dežmanove poezije – neempirično intimo, s katero pesnik ustvari nekatere svoje najboljše in najrahločutnejše pesmi. Denimo Dvojina, pa ciklus Preveč, kjer se Dežmanova filozofija srečuje sama s sabo in se vedno znova osmišljuje in vrača tja, kjer se je vse skupaj začelo: na stičišče pločnika in ceste, ali drugače rečeno: v supermarket Heroin, ki je domiselna metafora za to stičišče: supermarket kot simbol teženj sodobnega človeka in njegove propadajoče duhovne dimenzije in heroin kot poskus pobega iz te dimenzije. In kaj se zgodi, ko pridemo do blagajne v supermarketu Heroin? Hja, odvisno! Nekateri se obrnejo in stopijo nazaj na pločnik, drugi se odločijo za cesto, ampak avtobus vedno nekam pelje. In zato je Dežmanova poezija srečna poezija. Ostra, tuhtajoča, a srečna.

Aleš Dežman je leta 2001 izdal svojo prvo pesniško zbirko v zbirki Prvenci založbe Mladinska knjiga. Zbirka je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec knjižnega sejma v Ljubljani. Supermarket Heroin je njegova druga pesniška zbirka. €

NAROČILO KNJIGE

e-pošta: VED@svarun.org

www.svarun.org

Maloprodajna cena: 8,99 €