|
»Redko
se zgodi, da iz resničnega življenja nastane tako resnična literatura.«
-
Katarina Marinčič,
dobitnica Kresnika 2002
za najboljši slovenski roman in Fabule 2007 za najboljšo zbirko kratke proze
»Naravnanost v 'življenjski svet' in 'bogastvo konkretnega' prihaja lepo do
izraza v prozi Mateja Krajnca, ki se odlikuje s humorjem in domišljijo.«
-
dr. Boris A. Novak
O
K N J I G I (J U S T I N B. G R O H A R)
Ko sem še
živel in delal v San Diegu v ZDA, je k meni nekega dne pristopil sorojak Erwin
Yankovic, ki je živel dve ulici stran, in mi rekel: »You've got to read this!«
Okaral sem
ga, ker ni govoril slovensko, a vendar me je zanimalo, kaj mi ima pokazati. Bil
je fragment iz romana Domen Fras, ki je takrat še nosil delovni naslov
Mož, ki je napadal cvetlične lončke. Avtor je bil podpisan kot Maythej
Grantz, ampak pozneje sem izvedel, da je Edwin narobe prepisal. Da se avtor
piše Krajnc. Nenavaden priimek, sem pomislil.
Krajnca sem
srečal kako leto pozneje na dopustu v Čateških. S svojim bendom je imel
literarni večer. Pristopil sem, ga ogovoril in mu povedal, da sem prebral
odlomek iz njegovega pisanja. Začudil se je: »Kako pa ste to dobili?« Rekel sem,
da ne vem.
Sedem
komadov pozneje, po koncu koncerta, je Krajnc prisedel in začela sva se
pogovarjati. Oni fragment sem pohvalil, ga razlomil, dal svojim otrokom,
zanimalo pa me je, če ima še kaj več napisanega, saj bi zadevo z veseljem
prevedel in objavil pri svoji domači založbi Sunday Driver Press, ki sicer ni
imela distribucije, je pa zato vsaj zares obstajala.
Krajnc je
bil takoj za. Rekel je, da bo roman v slovenščini izšel pač pozneje, nihče ni
prerok v lastni domovini. Roman je izšel in odšel, dobili smo za bencin in dve
šteki Budweiserja. Bil je čas za slovensko izdajo. Samo v San Diegu smo prodali
tri izvode romana in potem drugod po zvezni državi še dva. Napočil je čas za
slovensko izdajo.
Ker Krajnc
ni več našel izvirnika, je roman prevedel nazaj iz angleščine. Nič ne bo narobe,
je trdil, kvečjemu nekaj opravičil bo treba preklicat. Obljubil sem, da bom
napisal spremno besedo, ko bo roman ponatisnjen.
Roman toplo
priporočam. Vesel in ponosen sem, da sem bil del kreativnega procesa ob izidu.
In vesel in ponosen bom, če bo roman tudi v moji matični domovini tako uspešen
kot v mojem takratnem domu. Slišal sem, da ga tam nekateri že uporabljajo kot
podstavek za najrazličnejše objekte.
O D L O M E K
»Možak ni
veliko pisal!« je zamrmral starček. »Zabaval se je z mojo četrto ženo!«
Ujezil se
je.
»In
Veroniki je to še ugajalo!«
Sklonil
je glavo.
»Bil je
lepši kot jaz. Tudi bolj mišičast. In jaz sem bil samo zdravnik, on pa je
polagal tire. Kako naj en ubogi zdravnik tekmuje s polagalcem tirov!«
Dvignil
je glavo proti nebu in zarohnel.
»Še bova
poravnala račune, Otmar!«
»Iz vaših
besed sklepam, da je že pokojni!« je rekel Domen Fras, ki je vmes posrkal kavo
in začudeno poslušal starčkove izpade.
»Ja,
neslo ga je pred tridesetimi leti. Veroniko je peljal k tirom in tam ju je
pomendral precej velik kamen, ki se je potem prirolal v mesto in podrl občinsko
hišo!« je povedal starček.
Matej
Krajnc
začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri trinajstih
izda prvo pesniško zbirko. Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na
republiškem natečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Kot dijak I.
gimnazije Celje osvoji prvo mesto z raziskovalnim delom Janez Menart
in njegov odnos do sočasne poezije. Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno
delo na temo »aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova raziskovalna
naloga. Leta 2002 postane najmlajši član Društva slovenskih pisateljev.
Domen
Fras
je po romanih Radoslav, Magdalena ali Kis-dur, Edvard,
Kajn akviziter in Se pač zgodi … njegov šesti roman, ki ga je
izdala založba VED.
|
