|
Dogajanje v tretjem delu kantavtorske trilogije Radoslav z naslovom EDVARD nas
vrne na začetek – glavni junak se, kot sprva kaže, dokončno razide z Magdaleno,
ki nadaljuje študij medicine, svojo glasbeno kariero pa, se zdi, da na led, saj
ga čakajo nove prelomne odločitve; smrt hotelirja Hoffenstohla mu spremeni
življenje. Zdi se, da Radoslav začne spet uživati v srečevanju starih obrazov iz
otroštva in v novoodkritih sosedskih odnosih, ko preteklost nenadoma potrka na
okno …
Matej Krajnc
začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri trinajstih
izda prvo pesniško zbirko, do zdaj jih je izdal že blizu dvajset. Leta 1992 kot
najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem natečaju revije Mentor za najboljšega
mladega pesnika. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto z
raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do sočasne poezije. Leta
1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo »aids«, občinsko prvo mesto
osvoji že druga njegova raziskovalna naloga. Leta 2002 postane najmlajši član
Društva slovenskih pisateljev.Edvard je njegov peti roman.
O
knjigi (Iztok Vrhovec)
Roman
Edvard,
zadnji del trilogije
Radoslav,
se začne v »sedanjosti«, glavni junak Edvard ne more spati, dolgočasi se ob
poslušanju odštekane nočne oddaje (Voditeljica programa pričakuje od svojega
gosta, strokovnjaka z dvema doktoratoma, da bo govoril tisto, kar so mu naročili
drugi /A
vam niso v režiji naročili …/),
»resničnost« (Ta
prekleta tišina na ulici) ga prav tako bega, kar sproži njegovo razmišljanje
o preteklosti, ki ga je pripeljala do tu, kjer se nahaja zdaj. Prepusti se
spominom na preteklih deset let, ko je kot kantavtor živel v hotelu.
Nenavadna serija dogodkov se začne s smrtjo hotelirjevega sina Rüdigerja; po
kanibalskem pogrebu (Rüdiger
si je po smrti želel biti raztresen po pečenih piščančjih bedrcah, pojedenih na
izletu pri Wilhelmskanalu.)
izgine
Magdalena, Edvardov temni antipol, od katere se še vedno ne more popolnoma
ločiti; nenadoma umre še hotelir Hoffenstohl, prav tako negativna figura,
Edvardov temni »oče«, moč in avtoriteta, ki predstavlja junakove še ne popolnoma
presežene temne sile iz njegovega otroštva; Edvard, tako vsaj izgleda skoraj do
konca romana, je po njem podedoval hotel in zajetno vsoto denarja. Odvetnika
Fuflja, junakova temna rivala, naj bi hotel prodala. Edvard jima sprva, ko ju
gleda skozi Hoffenstohlove oči, zaupa /Videti sta prijazna.
Hof jima je zaupal/, pozneje, ko ju začne soditi s svojo pametjo, pa mu
vendarle postaneta sumljiva (Preveč prijazna sta. Kaj če me bosta nategnila
do Škotske?).
Proti koncu prvega dela
se na prizorišču pojavi še ena očetovska figura, Fermeš, stari prijatelj
Edvardovega (biološkega) očeta, z novico, da je Edijev dom prizadela poplava.
Fermeš je pozitiven očetovski lik, a je, kot vsi moški v romanu, »ločen« od
svoje ženske polovice (žena mu je umrla že pred leti). Edvard se odloči, da bo
šel domov, a ker je njegovo hišo, ki jo oddaja v najem, poplavilo, odide k
Fermešu. V drugem delu se (po Edvardovih drugih preroških sanjah) izkaže, da Hof
pravzaprav ni umrl … Vrh romana predstavljajo Edvardove tretje, za njegovo
nadaljnjo usodo najpomembnejše (preroške) sanje …
Magdalena, glavni ženski lik, je Edvardov temni nasprotni
pol. Je prevarantska (prevarala ga je s Tiborjem), obsedena z nadzorovanjem (ko
se peljejo na Rudijev pogreb, gleda Edijeve
karte /Če ti ne bi gledala kart, ne bi vedel, da imaš…/), ne pusti
mu delati lastnih napak (ima ga za otroka), egoistična (ko izgine iz hotela in
gre Edi k njej domov preverit, če je z njo vse v redu, jo, na videz popolnoma
izven konteksta, zanima le to, če jo bo peljal v kino; ko je ne, pobesni), in,
za piko na i – smrtonosna (Rudi, s katerim je bila, »ker je bil bolan«, je umrl,
njen zaročenec se je utopil v Švici…). Magdalena
pooseblja egocentričnost, ki je v zgodbah ponavadi predstavljena kot
samozadostna obsesija po moči in nadzoru, smrtonosna pa je zato, ker je ločena
od intuitivnega, sočutnega razumevanja, sposobnosti videti »celoto«
– torej od »ženskih«
elementov človeške psihe, brez katerih življenje ni možno.
Babica Kognojeva je prav tako negativen lik, čeprav za Edvarda še zdaleč ni tako
usodna in »pomembna« kot Magdalena, saj, kot njegova »temna« mama, nanj nima več
pretiranega vpliva. Z Edvardom se, spet le na prvi pogled, kar dobro razumeta, a
njen avtoritaren odnos do sina Braneta (Magdaleninega očeta), ki ga trdno drži
na vajetih (Ti, Brane, da mi ne zineš …) in, ko jo mine potrpljenje, tudi
do Edvarda (Edi, … takoj se spokaj v hišo!), razkriva najbistvenejši del
njene narave.
Edi pravzaprav ves čas ve, kaj bi moral storiti. Ko gre
preverit k Magdaleni, če je z njo vse v redu, ve, da tega ne bi smel
storiti. (Preteklost je butnila vame kot kak
zabit motorist. Le kaj mi je bilo treba …).
Ko ga Leni vabi, da bi skupaj vodila hotel, ve, da
ne potrebuje nje in tatona nad seboj. Ko hotelir Hof zateži do te mere, da
ga ima dovolj tudi on, zna moško povzdigniti glas (Nehajte! Ne vem! Pošljite
ji prekleti avto!). Ko se proti koncu romana v sanjah sooči s svojo
morebitno prihodnostjo, ko v trenutku skoraj popolne jasnovidnosti VIDI vse
najpomembnejše karte na mizi – pagata, škisa, monda
– ve, da se ne sme prepustiti svoji »novi« (Terensovi) mami, ki ga skuša
podkupiti najprej z denarjem in pozneje z namigovanjem na seks; ter da ne bi
smel podleči še enemu čustvenemu nasilnežu – Terensovemu očetu (Nisem
igral svoje srčne glasbe …).
Da je Edi vendarle na pravi poti, nakaže z zanj najpomembnejšim stavkom celotne
zgodbe: »EDVARD
sem.« Do tega odloč(il)nega »samodefiniranja« je njegovo življenje večinoma le
vrsta odzivov, prepogostokrat le tisto, kar vidijo v njem drugi: je potomec
svojega očeta, neka še neopredeljena polovička ('spod Radoslav) – njegov oče je
vedno naslovljen s spoštljivim gospod Radoslav ali profesor Radoslav – ali pa
precej otročje zveneči Edi. Nihče ga nikoli ne pokliče po njegovem »pravem«
imenu, dokler se tako ne poimenuje sam. A ker so bila njegova dosedanja
spoznanja zgolj prebliski, se bo moral za to, da bo spoznal samega Sebe, kot
izvemo v epilogu, še precej potruditi (Večer se je šele začel
…). Kljub
temu, da zdaj ni več del sveta (hotela), kamor lahko pride vsak »razcapanec« (You
can even check in with your dungarees; dungarees = delovne hlače, delovni
»pajac«), še
vedno živi pri dobrem stričku Fermešu. Do svoje bajte se bo moral šele dokopati,
na kar ga v edinem treznem preblisku opozori prav Magdalena (Zakaj
ne živiš v svoji bajti?).
Svojo hišo mora šele najti, kajti »dom«, ki ga je razdejala
poplava, mu služi le za pobiranje najemnine.
Temni liki, od katerih sem omenil le nekaj glavnih, predstavljajo začetni
vpogled v nezavedni del Edvardove osebnosti, prvo (nujno) fazo na poti k samemu
Sebi. A večer, ki »se je šele začel«, in ga jasno zaslutimo že v uvodnem delu
romana (v besedah dvakratnega doktorja znanosti Bena Zedrinca /Morda bi vam
raje svetoval psihiatra!/ in občutkom praznine ob tej
prekleti tišini na ulici)
se bo moral enkrat končati. In takrat se bo Edvard izkopal iz
bratske soseske, v katero se je priselil, a v njej ni resnično doma.
Roman Mateja Krajnca je nabit z njegovim znanim slogom, s kopico na novo
izumljenih besed (mungniti, čumkniti, mrfniti, bumfniti, humniti, glumpniti,
odfrmkniti, mrmufniti, odfruškniti …), s smešnimi in duhovitimi domislicami, s
katerimi avtor daje nedvoumen in svojstven pečat svojemu pisanju. Pod površino
tega »podiplomskega humorja« pa avtorjevo podzavest ženejo značilni arhetipski
vzorci (naj omenim vsaj še število tri /po Balzacu je tri formula celotne
kreacije/: troje preroških sanj; poglavja E, D, V, A, R, D se /v variacijah/
ponovijo trikrat ipd.), ki jim ne more in ne sme uiti nobeno delo, ki se noče
zadovoljiti zgolj s površinskim »nakladanjem«. Knjiga bralcu ob poglobljenem in
večkratnem branju ponuja vpogled v lastno podzavest in (vsaj) delček skupnega
nezavednega (morda bi bil boljši izraz: vsezavedenega), ki določajo bit vsakega
od nas.
Navodila za uporabo: prebrati vsaj tolikokrat, kolikor vprašanj je Rdeča kapica
zastavila volku (ko je namesto babice ležal na postelji), preden ji je razkril
svojo »pravo« identiteto.
|
