|
November 2004
(odlomek)
Petek! Še en delovni dan, potem pa zopet dva prosta dneva.
Budilka je bila neverjetno točna. Niti za sekundo se je ni dalo pretentati –
zazvonila je torej natanko ob šestih. Če prejšnji večer ne bi šel spat tako
pozno – imeli smo špil pri Sovi – to seveda ne
bi bil nikakršen problem, a če človek leže v posteljo ob dveh zjutraj, potem pa
se še pol ure premetava, da bi končno vendarle zaspal, pride šesta zjutraj
presneto kmalu. Seveda bi ura najraje preslišal, a
sem vedel, da se ne bom mogel izmazati. Tri minute čez šest mi je Marjana
namenila enega svojih ostrih pogledov, ki me je oplazil kot šibra. Temu njenemu
pogledu že leta nisem mogel uiti. Ko sem bil še mlajši, sem se včasih še izmazal
in – zamudil v službo. A sem si s tem nakopal samo še več težav – nekoč so me
zaradi tega celo odpustili. A o tem več pozneje.
Počasi sem se skobacal iz postelje in se odmajal v kopalnico, kjer v ogledalu
najprej nisem razpoznal svojega obraza, po nekaj krmežljavih poskusih pa mi je
vendarle uspelo odpreti pipo in se za silo umiti. Pogled na zaraščeno brado mi
je govoril, da bi se bilo prav tako dobro obriti, a sem le odmahnil z roko:
zadeva bo morala počakati do popoldneva ali pa celo do sobote zjutraj.
Ko
sem se vrnil v kuhinjo, me je na mizi že čakala kava. Še enkrat sem se odpravil
v spalnico, se otožno ozrl po postelji, ki mi je izgledala vabljivo kot brhka
mladenka razvnetemu pubertetniku, se na hitro oblekel, iz žepa izvlekel cigareto
in zasedel svoj kraljevski stol v kuhinji.
»Prideš kot ponavadi?« je zanimalo Marjano.
Kdaj pa?
Malaríja, polaganje gips-plošč in izdelava fasade so tako predvidljivi kot
tiktakanje ure, ki se nikoli ne upeha, če le dovolj vestno menjaš baterije.
...
Žurnal
(odlomek)
S
Petrom sva v sredo točno ob dvanajstih izstopila iz dvigala v sedmem nadstropju
stavbe, kjer ima Žurnal svoje poslovne prostore.
»Pametno bi bilo, da jih poslušaš!« mi je svetoval Peter. »Gotovo
ti lahko pomagajo v javnosti.«
Bil sem preplašen, skoraj obupan. Pa kaj naj jaz, uboga para s
Koroške, počnem pri teh pomembnih ljudeh?
Ko
sva naredila nekaj korakov pa so se nenadoma vsi obrnili proti nama in začeli
ploskati.
Pa kaj, za božjo voljo, se dogaja?
Bil sem presenečen in šokiran, nisem vedel, kako naj reagiram. Kot ohromljen sem
stal sredi prostorne sobe in gledal navdušene obraze zaposlenih. Peter me je
dregnil pod rebra, kar sem razumel kot namig, naj nekaj vendarle storim. A
kaj?? Začel sem se kislo nasmihati in prikimavati kot kak star, betežen
politik.
Povabili so naju, naj sedeva, nedolgo zatem pa je k nama pristopil markanten
možakar, kake dve glavi večji od mene, kratkih črnih las, oblečen v elegantno
temno obleko.
»Sandi Dolar, direktor Žurnala. Sani.« se je predstavil in mi prijazno stisnil
roko. »Kavo?«
Še
preden sem uspel odpreti usta, se je od nekje pojavila prikupna mlada dama z
dišečo kavo. Ko jo je odložila, me je pomenljivo pogledala in se mi nasmehnila.
»Fredi,
ti si car!« je vzkliknila, potem pa izginila, nenadoma, kot se je tudi
prikazala.
»Fredi,
a veš, da te že cel mesec neprestano poslušamo?« je z nasmeškom dejal Sani.
»Ljudje so preprosto navdušeni nad tabo!«
»Fino!« sem dejal, a se mi še vedno ni niti sanjalo, za kaj gre.
...
Doma
Ko
sem zvečer prišel domov, smo z Marjano in otrokoma sedli za mizo.
»Poslušajte,« sem začel, »v Ljubljani so mi rekli, da sem kao že uspel,
da me posluša cela Slovenija, in da me hočejo zdaj videti tudi v živo.«
Marjana, Denis in Sandi so se molče spogledali.
»Poslušajte, kaj vi mislite o tem, bom sposoben to izvesti?« sem spraševal.
»Kako bodo ljudje sprejeli mojo slovenščino, moje koroško narečje? Vsega tega me
je malce strah. Da se ne bodo smejali ...«
»Veš kaj, Mini,« je rekla Marjana. »Morda pa bi vendarle lahko poskusili. Še
enkrat se oglasi pri njih, pa jih malce podrobneje povprašaj, kako si vso stvar
predstavljajo.«
»Uf,
ata bo postal zvezda!« je navdušeno vzkliknil Sandi in zaploskal. »Pa to
enostavno moraš poskusit!«
»Jaz tudi mislim, da moraš izkoristit priložnost, ki se ti ponuja,« je zdaj
odprl usta tudi starejši sin Denis.
Nekaj časa smo se samo gledali, po glavi so mi rojile najrazličnejše misli,
dvomi, vprašanja.
»Zdaj, ko imam vašo podporo, bi se pa morda res odločil, da poskusim. Če pa mi
slučajno ne bo uspelo, je tu še vedno Koroški trio. Vanj se lahko vedno vrnem.«
Ko
sva zvečer z Marjano ležala v postelji, sva razglabljala še naprej.
»Mini, glede na to, da ljudje o tem že toliko govorijo, da te vrtijo po
internetu in o vsem skupaj že toliko pišejo, bi bilo morda to res dobro
izkoristit.«
»Ampak saj veš, da si jaz sploh nisem nikoli želel takšne medijske pozornosti.
Saj se spomniš, kako sem vedno govoril, da bi rad le to, da bi se nekega dne
peljal v avtu, vključil radio in zaslišal kak svoj komad ...«
...
|
