Home ZA AVTORJE Tiskanje knjig Komunikacija

                                  

                                                Naročila knjig na e-pošto: VED@svarun.org

 

 

Odzivi v medijih

Unikat, junij 2006

RTV Slovenija

24 ur (POP TV)

Ona

Sonček

Lublana

Triera

 

O KNJIGI

 

 

Fredi Miler - štorija

 

OGLEJTE SI DEL KNJIGE

 

Podatki o knjigi

 

Fredi Miler: Fredi Miler - štorija

Po zvočnem zapisu priredil in zapisal:

Iztok Vrhovec

Spremna beseda: Matej Krajnc

avtobiografski roman

224 strani, 21 cm 

datum izida : 12.12.2005

 

ZA MEDIJE

 

kontaktna oseba za informacije o knjigi Fredi Miler - štorija:

Slavko Škvorc, tel. 051/ 321 039

e-pošta: slavko.skvorc@svarun.org

 

Če boste uporabili odlomke iz knjige, navedite naslednji vir:

Fredi Miler - štorija, po zvočnem zapisu priredil in zapisal: Iztok Vrhovec;

založba VED, http://www.svarun.org/fredimiler.htm

 

 

ODPRAVA ZELENEGA LAJBIČA ali Fredi Miler Inc.

(iz spremne besede Mateja Krajnca)

 

Kar koli so v preteklih časih že pisali o Frediju Milerju, fenomenu iz Črne na Koroškem, ki se je čez noč pojavil najprej v internetu in potem še v drugih medijih, pravzaprav ni pomembno. Vsak okus ima svojega malarja ali kako že gre ta pregovor, zgornji navedek pa da jasno vedeti, da Fredi Miler še kako dobro ve, čemu in komu je namenjena njegova glasba. Kakršna koli dodatna beseda bi bila odveč.

Ko boste prijeli v roke knjigo z življenjsko zgodbo človeka, ki je dodobra zatresel slovensko pop sceno, boste vstopili v svet življenja malih ljudi na samem obrobju »te male domovine«, kot je nekoč zapisal Kajetan Kovič. To ni samo obrobje, nekje sem nekoč slišal, da je Črna konec sveta. Temu bi lahko bilo tako. Če je to res, je torej konec sveta poln ljudi, ki bi jih z eno besedo, pardon, z dvema, lahko poimenovali »mojstri preživetja«. In to je tudi izraz, ki Frediju Milerju pristoji kot štrom v sintesajzerju.

Fredijeva zgodba ali »štorija«, kot veli naslov, je zapisana v preprostem, ljudskem slogu, hitro razumljivem, brez nepotrebnih zapletov in megalomanskih karakterizacij. Zgodbe so takšne, kot bi jih nekdo pripovedoval ob kavi. Če bi slogu zapisovanja morali iskati vzporednice, bi jih našli v knjigah Ivana Krambergerja, »dobrega človeka iz Negove«, ki je za seboj pustil kar precejšen opus.

Retoričnih figur je v knjigi malo, a so nekatere tolikanj bolj posrečene, še posebej nekatere primerjave, ob katerih pomisliš: no, če je Črna konec sveta, je konec sveta vsaj zabaven.

Kaj več o knjigi ne bom razkrival, naj vas sama potegne. Za človekom v zelenem lajbiču, brki (danes so, jutri jih ni več) in dolgo obrvjo, ki je zdaj tarča novinarskega posmeha, takoj nato pa ljubljenec množic, se skriva stoičen in predvsem iskren mož, ki verjame v svoje poslanstvo zabavati ljudi in nič več kot to. Biti tu zanje. Jim dati ali pro-dati nekaj svojega mojstrstva preživetja. Dobrodošli v štorijo o Frediju Milerju!

 

 

 

VSEBINA

November 2004 (odlomek)

Žurnal (odlomek)

Doma (odlomek)

Spet Sani

Prvi koncert po uspehu pesmi Vedno si sanjala njega

 

Prva leta mojega življenja

Oče, »drva« in policaji

Moja prva kitara

Karate

Glasbena šola

Težave s šotorom

Dvoboj v žerjavskem parku

Moj prvi kupljeni inštrument

Goreči motor

Kako sem bratu razbil avto

Mamina smrt

Rudnik

Služenje vojaškega roka

 

Družina

Marjana in njena družina

Lojze (odlomek)

Java in skrivanje pred policaji

Nesreča z avtom pri Leku v Prevaljah

Selitev v Heleno

Nesporazumi glede starega stanovanja

Sandi in Denis v bolnišnici

Marjanina bolezen

 

Nastopi, nastopi, nastopi

Marijan Smode in avtorstvo pesmi Vedno si sanjala njega

Slovenske Konjice

Zaspal za volanom

Kamen v glavo

Gospodarsko razstavišče

Bolhe in dobrodelni koncerti

Nespodobna povabila

Rusija

 

Spet november, tokrat 2005, in Marjanine sanje

 

  

NAROČILO KNJIGE

na e-pošto: VED@svarun.org

 

Maloprodajna cena: 9,99

 

OGLEJTE SI DEL KNJIGE

 

 

 

November 2004 (odlomek)

 

Petek! Še en delovni dan, potem pa zopet dva prosta dneva. Budilka je bila neverjetno točna. Niti za sekundo se je ni dalo pretentati – zazvonila je torej natanko ob šestih. Če prejšnji večer ne bi šel spat tako pozno – imeli smo špil pri Sovi – to seveda ne bi bil nikakršen problem, a če človek leže v posteljo ob dveh zjutraj, potem pa se še pol ure premetava, da bi končno vendarle zaspal, pride šesta zjutraj presneto kmalu. Seveda bi ura najraje preslišal, a sem vedel, da se ne bom mogel izmazati. Tri minute čez šest mi je Marjana namenila enega svojih ostrih pogledov, ki me je oplazil kot šibra. Temu njenemu pogledu že leta nisem mogel uiti. Ko sem bil še mlajši, sem se včasih še izmazal in – zamudil v službo. A sem si s tem nakopal samo še več težav – nekoč so me zaradi tega celo odpustili. A o tem več pozneje.

Počasi sem se skobacal iz postelje in se odmajal v kopalnico, kjer v ogledalu najprej nisem razpoznal svojega obraza, po nekaj krmežljavih poskusih pa mi je vendarle uspelo odpreti pipo in se za silo umiti. Pogled na zaraščeno brado mi je govoril, da bi se bilo prav tako dobro obriti, a sem le odmahnil z roko: zadeva bo morala počakati do popoldneva ali pa celo do sobote zjutraj. 

Ko sem se vrnil v kuhinjo, me je na mizi že čakala kava. Še enkrat sem se odpravil v spalnico, se otožno ozrl po postelji, ki mi je izgledala vabljivo kot brhka mladenka razvnetemu pubertetniku, se na hitro oblekel, iz žepa izvlekel cigareto in zasedel svoj kraljevski stol v kuhinji.

»Prideš kot ponavadi?« je zanimalo Marjano.

Kdaj pa?

Malaríja, polaganje gips-plošč in izdelava fasade so tako predvidljivi kot tiktakanje ure, ki se nikoli ne upeha, če le dovolj vestno menjaš baterije.

...

 

Žurnal (odlomek)

 

S Petrom sva v sredo točno ob dvanajstih izstopila iz dvigala v sedmem nadstropju stavbe, kjer ima Žurnal svoje poslovne prostore.

»Pametno bi bilo, da jih poslušaš!« mi je svetoval Peter. »Gotovo ti lahko pomagajo v javnosti.«

Bil sem preplašen, skoraj obupan. Pa kaj naj jaz, uboga para s Koroške, počnem pri teh pomembnih ljudeh?

Ko sva naredila nekaj korakov pa so se nenadoma vsi obrnili proti nama in začeli ploskati.

Pa kaj, za božjo voljo, se dogaja?

Bil sem presenečen in šokiran, nisem vedel, kako naj reagiram. Kot ohromljen sem stal sredi prostorne sobe in gledal navdušene obraze zaposlenih. Peter me je dregnil pod rebra, kar sem razumel kot namig, naj nekaj vendarle storim. A kaj?? Začel sem se kislo nasmihati in prikimavati kot kak star, betežen politik.

Povabili so naju, naj sedeva, nedolgo zatem pa je k nama pristopil markanten možakar, kake dve glavi večji od mene, kratkih črnih las, oblečen v elegantno temno obleko.

»Sandi Dolar, direktor Žurnala. Sani.« se je predstavil in mi prijazno stisnil roko. »Kavo?«

Še preden sem uspel odpreti usta, se je od nekje pojavila prikupna mlada dama z dišečo kavo. Ko jo je odložila, me je pomenljivo pogledala in se mi nasmehnila.

»Fredi, ti si car!« je vzkliknila, potem pa izginila, nenadoma, kot se je tudi prikazala.

»Fredi, a veš, da te že cel mesec neprestano poslušamo?« je z nasmeškom dejal Sani. »Ljudje so preprosto navdušeni nad tabo!«

»Fino!« sem dejal, a se mi še vedno ni niti sanjalo, za kaj gre.

 

...

 

Doma

 

Ko sem zvečer prišel domov, smo z Marjano in otrokoma sedli za mizo.

»Poslušajte,« sem začel, »v Ljubljani so mi rekli, da sem kao že uspel, da me posluša cela Slovenija, in da me hočejo zdaj videti tudi v živo.«

Marjana, Denis in Sandi so se molče spogledali.

»Poslušajte, kaj vi mislite o tem, bom sposoben to izvesti?« sem spraševal. »Kako bodo ljudje sprejeli mojo slovenščino, moje koroško narečje? Vsega tega me je malce strah. Da se ne bodo smejali ...«

»Veš kaj, Mini,« je rekla Marjana. »Morda pa bi vendarle lahko poskusili. Še enkrat se oglasi pri njih, pa jih malce podrobneje povprašaj, kako si vso stvar predstavljajo.«

»Uf, ata bo postal zvezda!« je navdušeno vzkliknil Sandi in zaploskal.  »Pa to enostavno moraš poskusit!«

»Jaz tudi mislim, da moraš izkoristit priložnost, ki se ti ponuja,« je zdaj odprl usta tudi starejši sin Denis.

Nekaj časa smo se samo gledali, po glavi so mi rojile najrazličnejše misli, dvomi, vprašanja.

»Zdaj, ko imam vašo podporo, bi se pa morda res odločil, da poskusim. Če pa mi slučajno ne bo uspelo, je tu še vedno Koroški trio. Vanj se lahko vedno vrnem.«

Ko sva zvečer z Marjano ležala v postelji, sva razglabljala še naprej.

»Mini, glede na to, da ljudje o tem že toliko govorijo, da te vrtijo po internetu in o vsem skupaj že toliko pišejo, bi bilo morda to res dobro izkoristit.«

»Ampak saj veš, da si jaz sploh nisem nikoli želel takšne medijske pozornosti. Saj se spomniš, kako sem vedno govoril, da bi rad le to, da bi se nekega dne peljal v avtu, vključil radio in zaslišal kak svoj komad ...«

 

...

 

 

 

Unikat, junij 2006