|
Iz spremne besede
dr.
Damir Globočnik
Erotika je eno najbolj kočljivih področij tako v likovni
kot besedni umetnosti. Čeprav ji konzumentov ne manjka, saj mednje sodi sleherni
bralec erotične literature ali opazovalec tovrstnih upodobitev, se nikakor ni
mogla prebiti med elitne izpovedne zvrsti. Pisanje erotičnih zgodbic ali
upodabljanje lascivnih motivov, ki jih na primer pogosto srečamo pri vrhunskih
izdelkih likovne umetnosti (mitološki prizori, ateljejski akti), naj bi bilo
namenjeno kratkočasju in vzbujanju primarnih nagonov, zato naj bi bilo vezano na
različne pogrošne tiske in trivialne trafikantske publikacije, meja med erotiko
in pornografijo pa se je vselej zdela nedoločljivo tanka. V resnici je tudi na
erotičnem polju možna izvirna avtorska izpoved. O tem nas prepričuje umetniški
par – aforist Milan Fridauer - Fredi in karikaturistka Aljana Primožič, ki nam v
pronicljivem nizu 366 aforizmov in 36 karikatur predstavljata svoj pogled na
zagate, v katerih se znajdemo vsi, ki verjamemo v boga Erosa.
Rogonosci, copatarji, plehke blondinke, seksbombe,
nenasitneži, impotentneži, Amorčki, zaljubljenci, narcisi, pocestnice, zvodniki,
Venerini grički, muce, trdi tiči, onanisti, viagra, erotične stiske in radosti,
erotično druženje in spolni akt, otipljiva telesna ljubezen in njene ekstremne
pojavne oblike … – to so teme, ki sta se jih Aljana in Fredi lotila brez zadrege
in brez kančka dvojne ali lažne morale. Nič jima ni sveto. Tu je celo veliki
slovenski pesnik, ki je koval tudi priložnostne radožive, dvoumne, nespodobne,
erotične in obscene verze (ter vedel, da jih v Poezijah ne sme objaviti). Med
pazljivim ogledovanjem Aljaninih karikatur opazimo, da na njih med drugim
nastopata avtorja sama, saj je na delu karikaturistka, ki slovi po ostrini
risarskega peresa. V resnici pa je ves erotični arzenal in piker, zbadljiv in
satiričen pogled aforista in likovne satiričarke na človeške nravi pretveza, da
nam avtorja v strnjeni umetniški obliki predočita kakšno resnico o naših
predsodkih, lažnih moralnih kriterijih in čistunstvu ter o človeški
tragikomediji, v kateri vsakdo išče trenutke sreče. Tega pa seveda zaradi
zvrsti, v kateri se izražata, marsikdaj ni mogoče povedati na pretanjen, temveč
na iritanten način. Zato je Aljanina po likovni plati dovršena karikaturna risba
igriva in radikalno stilizirana, dinamična, nabita z erotičnim nabojem, nazorna
v prenesenem in dobesednem pomenu, neizprosno resnicoljubna in hudomušno
prizanesljiva do prsatih žensk in privrženih moških, vselej pa karikaturistka z
njeno pomočjo polnokrvno in premišljeno sledi aforistovi miselni poanti.
Lada Zei
Fredi in Aljana oziroma Aljana in Fredi (kot se podpisujeta pod elektronsko
pošto) nastopata družno in to ne prvič
takole v besedi in
črti
karikirana do tiste meje, ko je potreben premislek ne samo o minimalističnih
podrobnostih risbe ampak tudi o globalni resnici, ki nam jo ponujata. Tokrat to
počneta
iz postelje in njene okolice oziroma okolja, v katerem se, navadno v temi,
odvijajo tiste, za razplod nujne, intimne zadeve. In
če
imamo mi, navadni ljudje, otroke kot posledico ploditve, dobita onadva iz
plodnega sodelovanja, reči,
kakršne so v tej knjižici. In naprej: kot je skrivno početje
para, ki se pari, mučno
in garaško (nekatere pri tem od napora lahko udari kap), tako je tudi delo
Fredija in Aljane garaško, naporno in intimno. Saj, kaj pa mi, ki nismo poklicni
aforisti ali karikaturisti, sploh vemo o
času
in možganski telovadbi potrebnih za tak rezultat, da talenta niti ne omenjam.
Dvomim, da število 366, kolikor je v knjižici ponujenih dobrot , govori o
času,
ki sta ga porabila. Prej se zdi, da je v tem skrit nasvet: vsak večer
po enega. Mogoče
ga vzamete “po tem” ali pa “ na suho”,
če
ne gre drugače.
Vsekakor se ta aforistično-karikaturna
hrana uživa po kapljicah, kot učinkovito
zdravilo - narejeno iz strupa - da bi koristilo, namesto zavdalo.
Tretja
Fredijeva zbirka je imela številko v naslovu 222 aforizmov. Vsak lahko sam
razmisli o skrivnem pomenu te cifre. Meni je ta knjižica v spominu, ne zato, ker
so mi jo prijazni obiskovalci ukradli s police, kjer “držim” taboljše knjige,
ampak zaradi sramu, ker mi je, takrat še mlad in zelen (neki) Fredi iz Haloz
poslal rokopis, naj povem, kaj si mislim o njegovih aforizmih. Prebrala sem jih
na dušek in se zastrupila z njimi. In odgovorila, da bi jih nujno moral še malo
obdelovati, skratka ga polila z mrzlo vodo, reveža. Par mesecev pozneje mi je,
prav po haloško zamozavestno in privoščljivo,
poslal svoj knjižni izdelek.
V
njem je bil aforizem, ki mi je ostal v večno
svarilo za tretje življenjsko obdobje:
“Bolj kot kače
klopotače
so nevarne ženske klepetače”.
O avtorju
Milan Fridauer – Fredi
se je rodil v Gruškovcu v Halozah. Osnovno šolo je končal v Cirkulanah, srednjo
družboslovno pa na Ptuju. Študiral – a ne doštudiral – je etnologijo, zgodovino
in novinarstvo.
Prve satirične prispevke mu je leta 1988 objavil Pavliha, prve aforizme pa 1989.
leta Večerov Toti list. Nekaj zaradi jedr(nat)osti, nekaj pa tudi – kakor sam
pravi – zaradi lenobe, se je kmalu povsem zapisal »romanom v enem stavku«.
Do
danes je – len(obn)osti navkljub – objavil več kot 11.000 (enajsttisoč) bolj ali
manj duhovitih in pikrih misli. Njegovi aforizmi se niso pojavljali le v Pavlihi
in Totem listu, temveč tudi na straneh Ptujskega (Štajerskega) tednika, Dela,
Kaja, Vročega kaja, Nedeljskega dnevnika, 7D, Slovenskih novic, Ampaka …
Fredijeve domislice so lahko slišali poslušalci Radia Slovenija in nekaterih
lokalnih radijskih postaj, prebirali pa so jih lahko tudi gledalci TV Slovenija;
znašli so se na internetu …
Svoje izbrane misli je izdal v štirih knjigah: Aforizmi za vse dni (Stigma
1994), Mislim, torej s(m)em (Oko, 1998), 222 aforizmov Milana
Fridauerja Fredija (Obzorja, 1999) in Najboljši aforizmi (Mondena,
2000).
Leta 1998 je za svoje aforizme na drugem trienalu satire in humorja v Šmarju pri
Jelšah dobil prvo nagrado – Zlati Aritas.
O
ilustratorki
ALJANA PRIMOŽIČ
se je rodila v Ljubljani, kjer je tudi končala šolo za oblikovanje in dva
letnika Likovne akademije. Najprej je bila zaposlena v
Gorenjskem tisku, nato kot konstrukterka embalaže v ISKRI ERO. Karikature je od
začetka risala bolj za zabavo in hobi, ki pa je konec 80-ih let prejšnjega
stoletja prerasel v poklic. Njene karikature so se pojavljale v številnih
časopisih in revijah (Delavska enotnost, Gorenjski glas, Pavliha, Moj mali svet,
Kmečki glas, Kaj, Primorske novice, Finance, Gospodarski vestnik, Moj mikro,
Prijatelj, Ona, Delo, Delničar…), med letoma 1991 in 1993 je bila hišna
karikaturistka časnika Slovenec. Od leta 1993 pa je njena karikatura zaščitni
znak Slovenskih novic, pri katerih je od leta 1998 tudi redno zaposlena.
Poleg karikatur za različne časopise je Aljana risala tudi karikature –
ilustracije za številne brošure, pratike (Pavlihovo in Družinsko pratiko
Mohorjeve družbe iz Celja) in 40 knjig z različnih tematskih področij. Njene
karikature tako najdemo v knjigah vicev, humoresk in aforizmov, kjer kot črta na
i (po)pestrijo že sicer humorno vsebino, kakor na drugi strani v »smrtno resnih«
strokovnih knjigah, v katerih skrbijo za (p)oživitev vsebine … V začetku
decembra leta 2002 je izšel tudi izbor njenih karikatur v knjigi HEKSENŠUSI.
Aljanino delo si je bilo možno ogledati tudi na več kot 25- ih samostojnih
razstavah širom po Sloveniji.
OGLEJTE SI KNJIGO
|
