|
Novo
književno delo avtorice Jane Hartman Krajnc govori o veliko stvareh, tudi o
knjigah. Mimogrede, nevsiljivo, kot je celotna pripoved, ki se spleta o njeni
prvi službi, njenih učencih, učiteljih, prebivalcih majhnega kraja, ki jih
srečuje in si jih zapomni. Prav spomin, skoraj dokumentarni izseki časa in
dogodkov, so posebna odlika avtorice. Nujno seveda subjektivni, in prav ta
osebni odnos jim daje čar živosti in verodostojnosti, da se ji prepustimo in
tudi za trenutek ne podvomimo v resničnost.
Neutrudna
zapisovalka trenutkov v številnih kratkih zgodbah je lani, po kar dveh
samostojnih romanih in soavtorstvu mladinskega romana, leta prve službe v
Gospodinjski tovarišici zapisala, kot so se kronološko nizala, zvesto je sledila
spominu, tu in tam si je dovolila asketsko okleščeno osebno mnenje in
velikodušno prepustila bralcu prostor za neobremenjene lastne vtise, lastno
doživljanje in vživljanje, da bi ne pretrgala nežne koprene, ki boža brazgotine
preteklosti vsakomur med nami. Da bi spoznali, kako se neponovljiva osebna
izkušnja zlije z univerzalnim …
- Metka Lampret
O D L O M E K
Naš starosta je bil tovariš Šeško. Bil bi že lahko zdavnaj upokojen, a je še
vedno učil slovenščino, in to na prav zanimiv način. O tem sem se kmalu
prepričala.
V nekem odmoru sem stopila v razred, ko je bil on še tam. Pred tablo je imel
učenca. Videla sem, da mu je dal kredo v roko in mu velel, naj napiše ne bi.
Fant je napisal seveda skupaj kot eno besedo: nebi.
»Oj, ti pubec sakramenski! Kdaj se boš naučil, kako se to piše?!« je zarohnel.
»Napiši tu, na levi strani table, ne!«
Učenec je ubogal.
»Tako, zdaj pa pojdi na drugo stran table, čisto na desno, in napiši bi!«
Učenec je ubogal.
»Zdaj pa stopi tri korake nazaj in si oglej, kaj si napisal!«
Učenec je ubogal.
»No, kako se piše ne bi, sakrabolt!«
Jana
Hartman Krajnc, rojena 1943 v Mariboru, se je šolala na klasični gimnaziji
in ESŠ v Mariboru, diplomirala na VGŠ v Grobljah pri Domžalah in na PA v
Mariboru, postala je predmetna učiteljica gospodinjstva in slovenščine,
službovala na OŠ Rudolfa Maistra v Šentilju, na OŠ Pesnica in na OŠ Janka
Padežnika v Mariboru. Je soavtorica Pavlihe, računalniških programov za
sporočanje, piše pesmi, romane, humoreske, kratko prozo, recenzije, lektorira,
objavlja v glasilih, biltenih, revijah, časopisih in zbornikih.
Izdala
je:
·
tri pesniške zbirke:
-
Zemlja sem (2000),
-
Maribor moj rodni, bogat si, rajsko lep (2001),
-
Simbioza (2002),
·
dve knjigi kratke pripovedne proze:
-
Steklena ogrlica (2004),
-
V
valovih življenja (2005),
·
v
soavtorstvu z Jernejem Tomcem mladinski roman
Pasji zob (VED, 2010),
·
obširno sago Poročni prstan
na desni roki v dveh samostojnih knjigah:
-
Sesuto upanje
(VED, 2010)
-
Mozaik življenja
(VED, 2010)
|