Jana Hartman Krajnc:

G o s p o d i n j s k a   t o  v a r i š i c a

 Podatki o knjigi

Avtorica: Jana Hartman Krajnc

Spremna beseda: Metka Lampret

Ovitek: Iztok Brodnjak

roman

400 strani

Novo književno delo avtorice Jane Hartman Krajnc govori o veliko stvareh, tudi o knjigah. Mimogrede, nevsiljivo, kot je celotna pripoved, ki se spleta o njeni prvi službi, njenih učencih, učiteljih, prebivalcih majhnega kraja, ki jih srečuje in si jih zapomni. Prav spomin, skoraj dokumentarni izseki časa in dogodkov, so posebna odlika avtorice. Nujno seveda subjektivni, in prav ta osebni odnos jim daje čar živosti in verodostojnosti, da se ji prepustimo in tudi za trenutek ne podvomimo v resničnost.

Neutrudna zapisovalka trenutkov v številnih kratkih zgodbah je lani, po kar dveh samostojnih romanih in soavtorstvu mladinskega romana, leta prve službe v Gospodinjski tovarišici zapisala, kot so se kronološko nizala, zvesto je sledila spominu, tu in tam si je dovolila asketsko okleščeno osebno mnenje in velikodušno prepustila bralcu prostor za neobremenjene lastne vtise, lastno doživljanje in vživljanje, da bi ne pretrgala nežne koprene, ki boža brazgotine preteklosti vsakomur med nami. Da bi spoznali, kako se neponovljiva osebna izkušnja zlije z univerzalnim …

- Metka Lampret

O D L O M E K

Naš starosta je bil tovariš Šeško. Bil bi že lahko zdavnaj upokojen, a je še vedno učil slovenščino, in to na prav zanimiv način. O tem sem se kmalu prepričala.

V nekem odmoru sem stopila v razred, ko je bil on še tam. Pred tablo je imel učenca. Videla sem, da mu je dal kredo v roko in mu velel, naj napiše ne bi. Fant je napisal seveda skupaj kot eno besedo: nebi.

»Oj, ti pubec sakramenski! Kdaj se boš naučil, kako se to piše?!« je zarohnel. »Napiši tu, na levi strani table, ne!«

Učenec je ubogal.

»Tako, zdaj pa pojdi na drugo stran table, čisto na desno, in napiši bi!«

Učenec je ubogal.

»Zdaj pa stopi tri korake nazaj in si oglej, kaj si napisal!«

Učenec je ubogal.

»No, kako se piše ne bi, sakrabolt!«

Jana Hartman Krajnc, rojena 1943 v Mariboru, se je šolala na klasični gimnaziji in ESŠ v Mariboru, diplomirala na VGŠ v Grobljah pri Domžalah in na PA v Mariboru, postala je predmetna učiteljica gospodinjstva in slovenščine, službovala na OŠ Rudolfa Maistra v Šentilju, na OŠ Pesnica in na OŠ Janka Padežnika v Mariboru. Je soavtorica Pavlihe, računalniških programov za sporočanje, piše pesmi, romane, humoreske, kratko prozo, recenzije, lektorira, objavlja v glasilih, biltenih, revijah, časopisih in zbornikih.

Izdala je:

·         tri pesniške zbirke:

-         Zemlja sem (2000),

-         Maribor moj rodni, bogat si, rajsko lep (2001),

-         Simbioza (2002),

·         dve knjigi kratke pripovedne proze:

-         Steklena ogrlica (2004),

-         V valovih življenja (2005),

·         v soavtorstvu z Jernejem Tomcem mladinski roman Pasji zob (VED, 2010),

·         obširno sago Poročni prstan na desni roki v dveh samostojnih knjigah:

-         Sesuto upanje (VED, 2010)

-         Mozaik življenja (VED, 2010)

Jana Hartman Krajnc:

G o s p o d i n j s k a   t o  v a r i š i c a

 Podatki o knjigi

Avtorica: Jana Hartman Krajnc

Spremna beseda: Metka Lampret

Ovitek: Iztok Brodnjak

roman

400 strani

Novo književno delo avtorice Jane Hartman Krajnc govori o veliko stvareh, tudi o knjigah. Mimogrede, nevsiljivo, kot je celotna pripoved, ki se spleta o njeni prvi službi, njenih učencih, učiteljih, prebivalcih majhnega kraja, ki jih srečuje in si jih zapomni. Prav spomin, skoraj dokumentarni izseki časa in dogodkov, so posebna odlika avtorice. Nujno seveda subjektivni, in prav ta osebni odnos jim daje čar živosti in verodostojnosti, da se ji prepustimo in tudi za trenutek ne podvomimo v resničnost.

Neutrudna zapisovalka trenutkov v številnih kratkih zgodbah je lani, po kar dveh samostojnih romanih in soavtorstvu mladinskega romana, leta prve službe v Gospodinjski tovarišici zapisala, kot so se kronološko nizala, zvesto je sledila spominu, tu in tam si je dovolila asketsko okleščeno osebno mnenje in velikodušno prepustila bralcu prostor za neobremenjene lastne vtise, lastno doživljanje in vživljanje, da bi ne pretrgala nežne koprene, ki boža brazgotine preteklosti vsakomur med nami. Da bi spoznali, kako se neponovljiva osebna izkušnja zlije z univerzalnim …

- Metka Lampret

O D L O M E K

Naš starosta je bil tovariš Šeško. Bil bi že lahko zdavnaj upokojen, a je še vedno učil slovenščino, in to na prav zanimiv način. O tem sem se kmalu prepričala.

V nekem odmoru sem stopila v razred, ko je bil on še tam. Pred tablo je imel učenca. Videla sem, da mu je dal kredo v roko in mu velel, naj napiše ne bi. Fant je napisal seveda skupaj kot eno besedo: nebi.

»Oj, ti pubec sakramenski! Kdaj se boš naučil, kako se to piše?!« je zarohnel. »Napiši tu, na levi strani table, ne!«

Učenec je ubogal.

»Tako, zdaj pa pojdi na drugo stran table, čisto na desno, in napiši bi!«

Učenec je ubogal.

»Zdaj pa stopi tri korake nazaj in si oglej, kaj si napisal!«

Učenec je ubogal.

»No, kako se piše ne bi, sakrabolt!«

Jana Hartman Krajnc, rojena 1943 v Mariboru, se je šolala na klasični gimnaziji in ESŠ v Mariboru, diplomirala na VGŠ v Grobljah pri Domžalah in na PA v Mariboru, postala je predmetna učiteljica gospodinjstva in slovenščine, službovala na OŠ Rudolfa Maistra v Šentilju, na OŠ Pesnica in na OŠ Janka Padežnika v Mariboru. Je soavtorica Pavlihe, računalniških programov za sporočanje, piše pesmi, romane, humoreske, kratko prozo, recenzije, lektorira, objavlja v glasilih, biltenih, revijah, časopisih in zbornikih.

Izdala je:

·         tri pesniške zbirke:

-         Zemlja sem (2000),

-         Maribor moj rodni, bogat si, rajsko lep (2001),

-         Simbioza (2002),

·         dve knjigi kratke pripovedne proze:

-         Steklena ogrlica (2004),

-         V valovih življenja (2005),

·         v soavtorstvu z Jernejem Tomcem mladinski roman Pasji zob (VED, 2010),

·         obširno sago Poročni prstan na desni roki v dveh samostojnih knjigah:

-         Sesuto upanje (VED, 2010)

-         Mozaik življenja (VED, 2010)