|
Novi roman Franja Frančiča, podnaslovljen erotični, Grauženčas, je pripoved o
moškem in ženski,
ki se po naključju srečata, on je v srednjih letih, živi napol bohemsko napol
kmečko življenje,
ona je mladoletnica (do polnoletnosti ji manjka samo še teden), ki je ušla iz
vzgojnega zavoda. Opito in omamljeno, na begu, jo moški odpelje v svoj, kot sam
pravi,
brlog, kjer deklica zaspi, moški pa se ob njej spominja vseh svojih žensk in
skoznje projicira
pripoved o svojem življenju. Zjutraj
si, v njegovi kratki odsotnosti, dekle v obupu prereže žile,
a moški jo odpelje na urgenco in reši. Drugi del je pripoved iz njene
perspektive,
nadaljuje se s tem, da dekle postane prostitutka, vendar samo zato, da bi tudi
sama imela
nekoč dom.
Tega najde v stari kmečki primorski hiši, ki jo obnavlja z ljubeznijo in
predanostjo, saj je našla dom, dom pa pomeni varnost in trdnost.
Tretji del romana je skupni, moškega zaradi neurejenega življenja zadene kap,
ženska pa ga
najde v domu za ostarele, odpelje k sebi, kjer napol hromi moški naredi samomor,
potem, ko
se je pomiril tako sam s seboj kot tudi s svetom, a z žensko tudi doživel
nekakšno duhovno
združitev, ki oba naredi povsem človeška in presunljivo odprta za drugega,
bližnjega, v
trpljenju preizkušenega.
- dr. Denis Poniž, iz Spremne besede
O
AVTORJU
Franjo Frančič
je
napisal blizu 40 leposlovnih del
– romanov, kratkih pripovedi, pesniških zbirk,
dramskih besedil in radijskih iger, od tega skoraj polovico za otroke in mladino.
Njegova najpomembnejša dela so prevedena, za mnoga pa je prejel tudi številne
nagrade.
Frančičev pisateljski opus je
zapisan verizmu,
»cepljenem
na izrazito in profilirano etično raven«.
Ker Frančič
»trga
s srcem«,
zahtevajo njegova dela celovitega bralca, bralca brez predsodkov, človeka, ki
vidi, čuti in misli.
Svet, v katerega so postavljeni junaki njegovih del, je namreč svet pozabljenih
in sesutih vrednot, svet grozljive samote, bivanjske stiske in brezbrižnosti, v
katerem ljudje z dušami
nemočni in prežeti s tesnobo zaradi nepravične usode neusmiljeno propadajo. Pod
naturalističnimi slikami zaznamovanih z
drugačnostjo, ki se bijejo s svetom, družbo, žensko
in samim seboj, pa se skriva osnovno
človekovo hrepenenje po ljubezni, pod grobo, včasih
tudi šokantno resničnostjo želja, da bi
»znali
odpreti srce za sanje«.
|
