Knjiga Izbrisanci nam prinese vonj po morju in domačih dobrotah iz primorskih krajev. Na trenutke se potopimo v melanholično obujanje spominov na »stare čase«, a nas tok dogodkov v hipu butne ob skale surovega vsakdana. Pred nami se odvijejo presunljivo realistično opisani dogodki ob »veliki stavki«. Gledamo jih z očmi prijatelja ali vsaj znanca prizadetih udeležencev. Spoznamo eno izmed žalostnih poti, ki jo uberejo na novo nastali »izbrisanci«. Med valovi preprostosti povprečnega vsakdana, opazimo, da na površje vedno znova splava ljubezen. Ljubezen do umetnosti. Ljubezen do domačega kraja. Srčna naveza s prijatelji in sestro. In hrepenenje po tisti pravi ljubezni – rešilnemu pasu, s katerim lahko prebrodiš še tako hude viharje, ki ti pridejo naproti. >>>

Helena Imperl

 

 

Veso Pirnat – Brolski je izdal pesniške zbirke Brolo hot-dog, Upalte farau, Vsa ljubezen moja, Poljub črne vdove in Poslušam kako šumi. S svojim proznim prvencem To je moja stvar, je zmagal na natečaju Združenja primorskih književnikov Prem 2008.

Skupaj s še dvema avtorjema (Franjo Frančič, Slavko Gaberc) je pred kratkim izdal knjigo Edicija Tris. Uvrščen je bil v antologijo koprskih pesnikov, v kateri so njegove pesmi prevedene tudi v angleščino. Na natečaju Biseri Savinje (2009) je zasedel prvo mesto za naj- boljšo pesem. V letu 2010 je zmagal na mednarodnem literarnem natečaju Zlata čipka.

 

 

 

 

 

 

So izbrisani in so izbrisani. Upam si trditi, da je vsak izmed nas vsaj enkrat na lastni koži občutil, kako je, ko postaneš »izbrisanec«. Vseeno kje, vseeno kdaj, vseeno zakaj – zavrnjen, ponižan. In ni ga lepšega občutka kot takrat, ko se ti uspe izvleči iz brezna obupa in ko spet zagledaš luč svetle prihodnosti. Pa čeprav le šibek žarek. Ozdravljena in okrepljena duša se lahko spet izpostavi neusmiljenim sunkom burje življenja. A mnogim ne uspe. Za vedno ujeti tavajo v mračnem začaranem krogu brez razumevanja okolice, ki jo postopoma nehajo razumeti tudi sami. 

Kaj se je zgodilo s tisočimi presežnimi, »tehnološkimi viški« in drugimi, o katerih nenehno beremo v dnevnem časopisju? Kakšne so njihove zgodbe, kaj čutijo, kaj mislijo, kako živijo? Dokler tudi sami ne postanemo »izbrisanci«, si s tem ponavadi ne belimo glave. Za trenutek morda občutimo kanček sočutja, a kljub temu je to le stvar, »ki se dogaja drugim«. Dokler se ne zgodi nam. In takrat ni recepta za mehki pristanek. Nihče ne uide brazgotinam, ki si jih vsak celi na svoj način. Nekateri z alkoholom, drugi z navidezno brezskrbnostjo, tretji pohlevno čakajo na pomoč z neba, četrti brenčijo naokrog kot čebele pred nevihto in se trudijo zaposliti svoje misli, da se jim ni treba soočiti z resničnostjo.

Knjiga Izbrisanci nam prinese vonj po morju in domačih dobrotah iz primorskih krajev. Na trenutke se potopimo v melanholično obujanje spominov na »stare čase«, a nas tok dogodkov v hipu butne ob skale surovega vsakdana. Številne majhne osebne krivice z bolj

ali manj političnim ozadjem ostajajo v senci velikih novic, ki nam nasujejo peska v oči. Vsaka stvar ima dve plati. Tako nekateri objokujejo stare dobre čase, njim pa nasprotujejo tisti, ki zrejo v boljšo prihodnost. A za nekatere se ni spremenilo nič – (p)ostali so cenena delovna sila v sosednji Italiji, kjer izmikajoč se zakonskim in drugim omejitvam služijo za preživetje.

Skozi prepletene zgodbe bližnjih in malo manj bližnjih oseb se odstirajo koprene minulih dogodkov, ki so posredno ali neposredno vplivali na sedanjost in bodo brez dvoma vplivali tudi na prihodnost. Intelektualec, ujet v telesu tiskarskega delavca, nam riše podobe, kot jih vidi sam. Odkriva nam koprski akvarel, v katerem se prelivajo usode »domorodcev« in prišlekov z vseh strani pretekle ožje in širše domovine. Sočno, z ravno pravšnjim dodatkom pristnih primorskih izrazov nam pripoveduje zgodbo svojega življenja. Z njim spremljamo utrip starega mestnega jedra, a tudi postopen propad večjih podjetij, ki kakor tudi mnoga druga, v neki drugi časovni dimenziji izjemno uspešna podjetja, ne uspejo ohraniti tempa vrtinca sodobnih dogajanj.

Pred nami se odvijejo presunljivo realistično opisani dogodki ob »veliki stavki«. Gledamo jih z očmi prijatelja ali vsaj znanca prizadetih udeležencev. Spoznamo eno izmed žalostnih poti, ki jo uberejo na novo nastali »izbrisanci«.

Naš »vodič« – družaben, zgovoren in neposreden, rad izmenja besedo ali dve tudi s »kralji ulice«, izbrisanci z obrobja družbe, in se kot mnogi izmed nas sprašuje, kaj človeka pripelje do tega, da se prostovoljno odloči za tak način življenja. Svoje misli prenese na papir. Včasih je to pesem, včasih zgodba. Včasih pa se umakne in nenasitno bere – črpa energijo priljubljenih mojstrovin, ki mu dajejo zagon in hranijo njegovo umetniško dušo.

Med valovi preprostosti povprečnega vsakdana, pogosto začinjenega z alkoholnimi hlapi, opazimo, da na površje vedno znova splava ljubezen. Ljubezen do umetnosti. Ljubezen do domačega kraja. Srčna naveza s prijatelji in sestro. In hrepenenje po tisti pravi ljubezni – rešilnemu pasu, s katerim lahko prebrodiš še tako hude viharje, ki ti pridejo naproti. Čeprav Izbrisanci, kakor tudi življenje samo, še zdaleč niso pravljica, nas potolaži spoznanje, da ljubezen pomaga zaceliti rane in premagati tudi na videz nepremostljive ovire.

Helena Imperl