Vedno se bo našel kdo, ki mu v Tvojih besedilih kaj ne bo všeč: npr. to, kako otročaji govorijo, pa to, kako prikazuješ odnose med mladimi in odraslimi, in še, kako napadaš te ali one ikone – če pogledaš s te plati, s stališča učinka, so odmevi na Tvoja besedila, tudi na kolumne, pravzaprav kompliment: dosegla si, da so ti zaradi jezikanja hoteli prisoliti zaušnico, torej – si jih razjezila. Konec zgodbe, naloga izpolnjena.

Če sta prva dva razdelka knjige prikaza sola ednine, ki se zavestno in ne brez nasmeha slepi z dvojino, pa je Množina pravi »show strahov«, če uporabim besedno zvezo Svetlane Makarovič. V tem razdelku, kot kak njen strah, »godeš in hohnjaš« o vsem mogočem – v nos ti gredo (pred)volilne bakanalije vseh vrst, država, kandidati za prva mesta v njej, zakoni, ki prepovedujejo zaradi prepovedovanja samega, sproščeni nesproščenci, brezplačno šolstvo in (celo!) branje mladih – ali bolje: branje, ki naj bi bilo za mlade, a se bralna učilnica zaradi njega spreminja v mučilnico. Končaš seveda v slogu celotne knjige: tudi množina, tako kot ednina in dvojina, ni pravzaprav nič drugega kot posebne vrste, kako naj rečem, da ne bo škandala – občevanje.

Mi poveš, kako izstopiš iz mišjega teka? Pomagajo pri tem (umne) kolumne in blogi (z razlogi)? – Morda pa, kdo ve.

Igor Sakdisa, iz spremne besede