|
Spremna beseda:
Tatjana Lapuh
Pred nami je
drugi del trilogije o
Radoslavu. Tokratni nosi naslov Magdalena. Gre za
nadaljnje popotovanje glavnega lika Radoslava, ki, kot bi sedel v avtobusu,
srečuje ljudi, ki s svojimi pripetljaji nizajo kamenčke v mozaik in s tem
ustvarjajo zgodbo. Odnosi, ki jih Krajnc prikaže v romanu nemalokrat delujejo
kaotično, zamaknjeno, pa vendar so kot refleksija njega samega. Vsak lik ima
svojo težo, ki jo avtor vztrajno postavlja nasproti malemu človeku in s tem v
nas samih zastavlja pomen vprašanja kontradiktornosti, ko poje: »Ljubezen
je najlepša v hramu mraka in draga / sama veš, da sem imel te rad. / Objel sem
te nad truplom pomorščaka, / nato pa te položil k njemu spat. /« Kdo je
torej Radoslav? Kantavtor, ki išče svoj »hotel«, v katerega bo upal
vstopiti, ne da bi pri tem čakal na koga od prijateljev? Sin nesrečne ljubezni?
Večni popotnik? Kaj ga naredi hkrati tako živega in kljub temu ovitega v lupino
monotonosti? »Obravnavaj me kot človeka, / sprememba bi mi dobro dela…/«
je samo ena od pesmi, iz katere kar veje prošnja po identifikaciji z drugimi, ko
prosi za enost v bivanju zdaj, ta trenutek. »Spomini bolijo«; ko leže v
posteljo. lahko zajoka in je, on sam. Skozi njegovo tavanje pa je moč
zaslediti tudi socialne zametke, v smislu večnega boja za eksistenco, ki tako
neusmiljeno prizemlji še takšnega sanjača, kot je on. Vselej upa na »plato«, ki
pomeni neko rešilno bilko, katere se oklepa kot prestop k realizaciji njegovega
obstoja. Leta nalagajo odgovornost, čas polzi in nehote zariše svoje ornamente
na njegovo podobo, ki je nikoli ni prav dobro sprejel. Za njim je preveč
neuspelih poskusov, preveč zaprašenih polic, kjer počiva »jezerologija« in v
njem preveč praznine, ko se sprašuje, »če mi poveš kje si bila ...«, ne
da bi na to pričakoval odgovor.
Krajnčev
jezik pa je tisti, ki nas vseskozi zabava, kar nakazuje, da je avtor želel z
njim doseči teatralni presežek, kar je za literaturo urbanega kova (s primesmi
ruralnega) dobrodošlo. Gibkost besed se zdi polna balasta, kot barvna paleta
ekspresionistov, kratke vmesne zgodbe pa polne banalnosti, ki pa še zdaleč niso
naključje. Gre za formacijo, katere sprotni vtisi proti koncu romana dobivajo
svojo pravo podobo. Glavnega akterja spoznamo le do koder nas pusti avtor sam.
Tu ni zaslediti pojasnjevanj o stanju duha, ni dolgovezenj, ki se sicer
pojavljajo na vsakem »špilu«, in ravno s temi efekti zabrisujejo podobo tega,
kdo Radoslav pravzaprav je. Odstiranje je le bežno, tega pa takoj zatem zmoti »nedogodek«,
ki hitro in vztrajno prereže eksces čustev. Kot »in medias res« se bralec znajde
v vrtincu obojega, na eni strani na prehodu melanholičnega klica čustev, in na
drugi strani na tiru, ki že pelje naprej v stvarno kuliso življenja. Slednja se
nam seveda mnogo bolj razgali, medtem ko je prva zgolj trenutna, kot pisateljev
odsev v ogledalu, ki se ne bi smel zgoditi, pa se kljub temu zgodi. Ljubezen
akterja, ki se že v prvem delu romana ne zdi fatalna, se v tem le še bolj
distancira od svojega namena, saj je njuno srečanje prikazano kot eno izmed
spleta dogodkov, nad njunim druženjem pa vseskozi kot senca bedijo odtisi
preteklosti. Nič ni pozabljenega, in že zaradi situacije same, v katero sta
vpeta, sta tako obsojena na igro vlog, ki jih ta narekuje. Avtor se tako zaveda
nemoči nad potekom življenjskega toka, ki se nemalokrat poigra z usodami in jih
tako tudi spretno vpleta v celostno strukturo. Ne skriva pa tudi ostale plati
temačnosti, ki se v ironičnih zgodbah venomer kažejo, saj se zaveda, da ta kot
taka obstaja. Ne prihrani nam tudi obraza smrti, kateremu pogleda v oči. Pri
stranskih likih se ta zdi mimobežna, pri očetu in Rüdigerju pa ta zareže, saj ga
ne pusti nemega. Vprašanje esence se tedaj prerine v ospredje, odmev narave pa
le še bolj intenzivno bralcu prikliče občutja ob vsem tem na plano: »ampak
tokrat ni dvignil glave…zunaj je padal rahel zimski pršec.«
Gre torej za
svojevrsten roman z eksaktnimi potezami pisanja, ki bralcu sprva daje vtis, da
gre za daljšo anekdoto, vendar je vse prej kot to. Zgodba, katerih rdeča nit je
življenje kanatavtorja, se zdi na trenutke redundantna z vsemi »novicami« iz
okoliša, so pa te bistvena prvina, katere se Krajnc oklepa, da jo začini in tako
naredi še bolj berljivo.
Radoslav je
torej kot potnik na avtobusu, čigar usoda plete venec z drugimi, njemu sorodnimi
in manj sorodnimi dušami, ki vsak k sebi in skupaj čakajo na »pravo« postajo.
Ali bo kmalu
prišla tudi njegova? Ali se bo še dolgo spraševal »should I go or should I
stay?«, medtem ko mu bo v ušesih že odmevala »Rüdiger waits in the dark
by the stair«. Kje bo našel sozvočje z drugimi in, končno, s samim seboj?
Kje se bo srečal počasi, brez strahu in on, s tem, kar je? Kdaj bo dobil
»sound not« in seveda, tudi navzven enak?
Odlomek iz romana
»Lepo
pozdravljam vse prisotne. Tole je bila pesem Masakr v petnajstem nadstropju,
malo živosti vedno paše za uvod!«
Upadajoče
ploskanje.
»Nekateri me
že poznate, saj me gledate tule skoraj vsak večer, ampak danes je malce drugače
… malce drugače …«
Sunek v
Ahilovo tetivo.
»Danes je
malce … bolj napeto. Snemamo namreč ploščo v živo in tudi vi ste del tega …«
Rahlo
ploskanje.
» … dogodka.
Tole je moja prva plošča v živo, čeprav … čeprav …«
Malce
močnejši sunek v Ahilovo tetivo.
» … gggnh!
Tule za menoj pa je bend, katerega ime bomo le stežka napisali na ovitek, zato
se niti ne bomo trudili. Mi smo Popolnoma nesposobni za komuniciranje,
dame in gospodje!«
Močnejše
ploskanje.
»Nocoj naj
bi se ne zgodilo nič nepredvidenega. Paziti moram, da ne rečem drek, sranje, šit,
prekleto, fak ali špinača … To zadnje namreč tudi ni za na ploščo …«
O avtorju
Matej
Krajnc začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri
trinajstih (1988) izda prvo pesniško zbirko, do zdaj jih je izšlo že štirinajst. Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem natečaju revije
Mentor za najboljšega mladega pesnika. Kot dijak I. gimnazije Celje
osvoji prvo mesto z raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do
sočasne poezije. Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo »aids«,
občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova raziskovalna naloga. Leta 2002
postane najmlajši član Društva slovenskih pisateljev. Magdalena ali
Kis-dur je njegov tretji roman.
NAROČILO KNJIGE
na
e-pošto:
VED@svarun.org
Maloprodajna cena: 22,95
€
knjiga + 2x cd: zvočna knjiga in glasba iz romana
OGLEJTE SI KNJIGO

|