Home ZA AVTORJE Tiskanje knjig Komunikacija

                                  

                                                Naročila knjig na e-pošto: VED@svarun.org

 

 

Unikat, junij 2006

Celjan, 31.5.2006

 

O KNJIGI

 

Matej Krajnc: M a g d a l e n a  a l i  K i s-d u r

 

OGLEJTE SI KNJIGO

 

 

Podatki o knjigi

 

ISBN: 961-6574-06-X

Avtor: Matej Krajnc

Spremna beseda: Tatjana Lapuh

Ovitek: Miloš Radosavljevič

roman

VSEBUJE dvojni CD: zvočno knjigo in glasbo iz romana v avtorjevi izvedbi

192 strani, 21 cm 

DATUM IZIDA: 25.5.2006

 

 

Spremna beseda: Tatjana Lapuh

 

Pred nami je drugi del trilogije o Radoslavu. Tokratni nosi naslov Magdalena. Gre za nadaljnje popotovanje glavnega lika Radoslava, ki, kot bi sedel v avtobusu, srečuje ljudi, ki s svojimi pripetljaji nizajo kamenčke v mozaik in s tem ustvarjajo zgodbo. Odnosi, ki jih Krajnc prikaže v romanu nemalokrat delujejo kaotično, zamaknjeno, pa vendar so kot refleksija njega samega. Vsak lik ima svojo težo, ki jo avtor vztrajno postavlja nasproti malemu človeku in s tem v nas samih zastavlja pomen vprašanja kontradiktornosti, ko poje:   »Ljubezen je najlepša v hramu mraka in draga / sama veš, da sem imel te rad. / Objel sem te nad truplom pomorščaka, / nato pa te položil k njemu spat. /« Kdo je torej Radoslav? Kantavtor, ki išče svoj »hotel«, v katerega bo upal vstopiti, ne da bi pri tem čakal na koga od prijateljev? Sin nesrečne ljubezni? Večni popotnik? Kaj ga naredi hkrati tako živega in kljub temu ovitega v lupino monotonosti? »Obravnavaj me kot človeka, / sprememba bi mi dobro dela…/« je samo ena od pesmi, iz katere kar veje prošnja po identifikaciji z drugimi, ko prosi za enost v bivanju zdaj, ta trenutek. »Spomini bolijo«; ko leže v posteljo. lahko zajoka in je, on sam. Skozi njegovo tavanje pa  je moč zaslediti  tudi socialne zametke, v smislu večnega boja za eksistenco, ki tako neusmiljeno prizemlji še takšnega sanjača, kot je on. Vselej upa na »plato«, ki pomeni neko rešilno bilko, katere se oklepa kot prestop k realizaciji njegovega obstoja. Leta nalagajo odgovornost, čas polzi in nehote zariše svoje ornamente na njegovo podobo, ki je nikoli ni prav dobro sprejel. Za njim je preveč neuspelih poskusov, preveč zaprašenih polic, kjer počiva »jezerologija« in v njem preveč praznine, ko se sprašuje, »če mi poveš kje si bila ...«, ne da bi na to pričakoval odgovor.

Krajnčev jezik pa je tisti, ki nas vseskozi zabava, kar nakazuje, da je avtor želel z njim doseči teatralni presežek, kar je za literaturo urbanega kova (s primesmi ruralnega) dobrodošlo. Gibkost besed se zdi polna balasta, kot barvna paleta ekspresionistov, kratke vmesne zgodbe pa polne banalnosti, ki pa še zdaleč niso naključje. Gre za formacijo, katere sprotni vtisi proti koncu romana dobivajo svojo pravo podobo. Glavnega akterja spoznamo le do koder nas pusti avtor sam. Tu ni zaslediti pojasnjevanj o stanju duha, ni dolgovezenj, ki se sicer pojavljajo na vsakem »špilu«, in ravno s temi efekti zabrisujejo podobo tega, kdo Radoslav pravzaprav je. Odstiranje je le bežno, tega pa takoj zatem zmoti »nedogodek«, ki hitro in vztrajno prereže eksces čustev. Kot »in medias res« se bralec znajde v vrtincu obojega, na eni strani na prehodu melanholičnega klica čustev, in na drugi strani na tiru, ki že pelje naprej v stvarno kuliso življenja. Slednja se nam seveda mnogo bolj razgali, medtem ko je prva zgolj trenutna, kot pisateljev odsev v ogledalu, ki se ne bi smel zgoditi, pa se kljub temu zgodi. Ljubezen akterja, ki se že v prvem delu romana ne zdi fatalna, se v tem le še bolj distancira od svojega namena, saj je njuno srečanje prikazano kot eno izmed spleta dogodkov, nad njunim druženjem pa vseskozi kot senca bedijo odtisi preteklosti. Nič ni pozabljenega, in že zaradi situacije same, v katero sta vpeta, sta tako obsojena na igro vlog, ki jih ta narekuje. Avtor se tako zaveda nemoči nad potekom življenjskega toka, ki se nemalokrat poigra z usodami in jih tako tudi spretno vpleta v celostno strukturo. Ne skriva pa tudi ostale plati temačnosti, ki se v ironičnih zgodbah venomer kažejo, saj se zaveda, da ta kot taka obstaja. Ne prihrani nam tudi obraza smrti, kateremu pogleda v oči. Pri stranskih likih se ta zdi mimobežna, pri očetu in Rüdigerju pa ta zareže, saj ga ne pusti nemega. Vprašanje esence se tedaj prerine v ospredje, odmev narave pa le še bolj intenzivno bralcu prikliče občutja ob vsem tem na plano: »ampak tokrat ni dvignil glave…zunaj je padal rahel zimski pršec.«

Gre torej za svojevrsten roman z eksaktnimi potezami pisanja, ki bralcu sprva daje vtis, da gre za daljšo anekdoto, vendar je vse prej kot to. Zgodba, katerih rdeča nit je življenje kanatavtorja, se zdi na trenutke redundantna z vsemi »novicami« iz okoliša, so pa te bistvena prvina, katere se Krajnc oklepa, da jo začini in tako naredi še bolj berljivo.

Radoslav je torej kot potnik na avtobusu, čigar usoda plete venec z drugimi, njemu sorodnimi in manj sorodnimi dušami, ki vsak k sebi in skupaj čakajo na »pravo« postajo.

Ali bo kmalu prišla tudi njegova? Ali se bo še dolgo spraševal »should I go or should I stay?«, medtem ko mu bo v ušesih že odmevala »Rüdiger waits in the dark by the stair«. Kje bo našel sozvočje z drugimi in, končno, s samim seboj? Kje se bo srečal počasi, brez strahu in on, s tem, kar je? Kdaj bo dobil »sound not« in seveda, tudi navzven enak?

 

Odlomek iz romana

 

»Lepo pozdravljam vse prisotne. Tole je bila pesem Masakr v petnajstem nadstropju, malo živosti vedno paše za uvod!«

Upadajoče ploskanje.

»Nekateri me že poznate, saj me gledate tule skoraj vsak večer, ampak danes je malce drugače … malce drugače …«

Sunek v Ahilovo tetivo.

»Danes je malce … bolj napeto. Snemamo namreč ploščo v živo in tudi vi ste del tega …«

Rahlo ploskanje.

» … dogodka. Tole je moja prva plošča v živo, čeprav … čeprav …«

Malce močnejši sunek v Ahilovo tetivo.

» … gggnh! Tule za menoj pa je bend, katerega ime bomo le stežka napisali na ovitek, zato se niti ne bomo trudili. Mi smo Popolnoma nesposobni za komuniciranje, dame in gospodje!«

Močnejše ploskanje.

»Nocoj naj bi se ne zgodilo nič nepredvidenega. Paziti moram, da ne rečem drek, sranje, šit, prekleto, fak ali špinača … To zadnje namreč tudi ni za na ploščo …«

 

O avtorju

 

Matej Krajnc začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri trinajstih (1988) izda prvo pesniško zbirko, do zdaj jih je izšlo že štirinajst. Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem natečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto z raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do sočasne poezije. Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo »aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova raziskovalna naloga.  Leta 2002 postane najmlajši član Društva slovenskih pisateljev. Magdalena ali Kis-dur je njegov tretji roman.

 

 

  

 

NAROČILO KNJIGE

na e-pošto: VED@svarun.org

 

Maloprodajna cena: 22,95

knjiga + 2x cd: zvočna knjiga in glasba iz romana

OGLEJTE SI KNJIGO

 

 

 

Celjan, 31.5.06

 

Unikat, junij 2006