|
Kdo bo koga je ena od ponavljajočih se manter likov,
ki jih riše Franjo Frančič v svojem romanu Ledeni ogenj resničnosti. Vsem je
skupno to, da so bili v mladosti tako ali drugače ponižani. Vsak od njih živi v
svojem »domišljijskem« svetu, nabreklem od zamer in krivic, se
(samo)morilsko zaletava v svojega bližnjega. Združeni v neznosno težkost
bivanja tega našega večno trajajočega tranzicijskega cunamija, so se
nesposobni izkopati iz sebi lastnega sredobežnega kroga, v katerega so se ujeli.
Ne vem, kdaj se je zgodilo, a od takrat je šlo samo še navzdol …
Požigalec,
ki se sprosti dvakrat letno, ko zakuri kak avto in se občasno sprazni na kaki
kurbi (Ogenj); štiridesetletnik Zvone, ki živi za sobote in nedelje, ko lahko s
svojimi Vijolami razbije dragonse, če pa mu to slučajno kdo prepreči, se znese
nad pedri, čefurji ali klošarjem in ki je bil v mladosti košarkarski genij
(Led); policaj edini premore nekaj nepreračunljivih čustev do svojega sina, in –
za hip – do najstnice, ki je pobegnila iz že prej večkrat omenjenega zavoda; a
ko se iluzija grandioznih spominov na preteklost, na mamo, edino svetnico, ki jo
je kdaj poznal, razblini, se razblini tudi njegovo življenje (Resničnost).
O
AVTORJU
Franjo Frančič
je napisal več kot 30 leposlovnih del
– romanov, kratkih pripovedi, pesniških zbirk,
dramskih besedil in radijskih iger, od tega skoraj polovico za otroke in mladino.
Njegova najpomembnejša dela so prevedena, za mnoga pa je prejel tudi številne
nagrade. Franjo pravi, da po
tolikih letih pisanja ve, da je literatura
»edini
pravi breg, ki se ga oklepa, da ne zdrsne v
deročo reko
...
da je najsrečnejši tisti čas, ko časa ni, ko piše«.
Frančičev pisateljski opus je
zapisan verizmu, »cepljenem
na izrazito in profilirano etično raven«.
Ker Frančič »trga
s srcem«,
zahtevajo njegova dela celovitega bralca, bralca brez predsodkov, človeka, ki
vidi, čuti in misli.
Svet, v katerega so postavljeni junaki njegovih del, je namreč svet pozabljenih
in sesutih vrednot, svet grozljive samote, bivanjske stiske in brezbrižnosti, v
katerem ljudje z dušami
nemočni in prežeti s tesnobo zaradi nepravične usode neusmiljeno propadajo. Pod
naturalističnimi slikami zaznamovanih z
drugačnostjo, ki se bijejo s svetom, družbo, žensko
in samim seboj, pa se skriva osnovno
človekovo hrepenenje po ljubezni, pod grobo, včasih
tudi šokantno resničnostjo želja, da bi
»znali
odpreti srce za sanje«.
Prve objave Frančičevih besedil segajo v zgodnja osemdeseta leta prejšnjega
stoletja; odkrito in prizadeto odstiranje takrat prepovedanih tem ter nabitost
literarnih oseb z aktivizmom in revoltom sta
razburila slovensko javnost. Taki sta krajši pripovedi Egotrip in Ne pa
»generacijski
roman«
o
tabuizirani vojaščini, Domovina, bleda mati, ki je bil v nekaj dneh razprodan in
ki so si ga
bralci za vedno izposodili tudi iz večine slovenskih knjižnic.
Že v tem času je Franjo zapustil Ljubljano in se izselil
»na
začasno osvobojeno ozemlje«,
v
Istro, »ki
deluje kot obliž na razbolelo dušo njegovih junakov«,
kot je zapisal eden od kritikov,
»v
pokrajino, v katero je treba najprej najti vrata«,
v Istro, ki ji navdušeno vzklika:
»Imej me rada!«. V Frančičeve zgodbe iz Rose in Istre, gee mee (1993) se
prikrade magična dežela, ljudje z zemlje, pretanjena potovanja vase;
pripovedovalčeva drža zadiši po
nostalgičnem, liričnem.
Lirizem, začudenje in občudovanje pa izžarevajo tudi Frančičeva dela za otroke (Ulica
svobode, Otroštvo, Angelo
... ). Čeprav
pogosto boleče razgrinjajo stiske odraščanja v
neurejenih socialnih razmerah in propadlih družinah, čeprav je
»otroško
doživljanje vrženo v
svet volje in moči«,
ostaja hrepenenje po ljubezni in čistem mehko in svetlo. Iskreno je to
pisanje o otroškem času, v katerem še znaš poslušati glasove zvezd in obal,
sanjati in
spraševati, bežati in odkrivati
– najbrž zato sodi Franjo Frančič med najbolj brane slovenske otroške in
mladinske avtorje.
»Na eni strani kletvica, na drugi uspavanka,« zapiše Boris A. Novak v študiji k pisateljevim zgodbam, »na eni
strani tmova stvarnost, na drugi zračna domišljija.« In tak je svet Frančičevih
del tudi v novem tisočletju: žalostna družinska zgodba romana v pismih Ljubezni
in sovraštva, surovost in hrepenenje, zloraba in zvestoba v romanu Princesa in
smrt, pa čudeži in ljubezen v zgodbah in dramskih prizorih za otroke, Hvalnica
sončnicam in Lov na sanje.
Odgrinjanje
tudi tistega sveta torej, ki ga prepogosto nočemo videti, in spominjanje na
otoke, ki smo jih v letih odraščanja pozabili. Literatura, »ki ima oči, ušesa in
noge, da gre med ljudi, in veliko srce, da preživi«. In to je veliko.
|
