|
Zadnji
odstavek znamenitega Zolajevega romana Človek zver (1890) spregovori o pobesneli
lokomotivi, ki »ji ni mar za vse žrtve, ki jih je zmrvila na svoji poti, saj je
vendar drvela v prihodnost in se ni zmenila za prelito kri«. Bila je strašanska
pošast, ki je začela pustošiti »brez vodje in skozi noč divjala kot gluha zver,
ki so jo pognali v smrt«, v bestiarij, v katerem je edini kretničar človek.
Ki je ali Podbevškov človek z bombami ali Kosovelov kapitan iz
Tragedije na oceanu ali navsezadnje Antičev ekspresivni vsemu režeči se sodobni
homo ludens, ki je ptica-zver sacrum, sfingin simulakrum.
Ivo
Antič v tej knjigi, ki zajema tudi pesmi starejšega datuma, vztrajno praska
skrbno prikrito »zver cesarsko – golo, mesarsko« s slikarskega platna, da ga
lahko na koncu razstavi kot sliko »leopardove blamaže«. Vmes nas seveda z veliko
mero ironije, obešenjaštva, tudi sarkazma, predvsem pa z obilo trpkosti, vodi
skozi mravljišče resnic, ki pa niso zgolj trpke obrobe iz krvavih balkanskih
krčem, temveč tudi pronicljivi prizori z naših dvorišč, kjer »zmiraj krasna je
narava, / če jo s stolpa grada gledaš«. A impresivni drobci narave, ki jih Antič
tako rad uporablja v karikaturnem naklonu, se kaj kmalu prelevijo v strašljivo
iluzijo, zakaj »zmeraj strašna je narava, / če drobovja se zavedaš«.
A
slednji je hkrati lovec sam sebe in svoj plen. Ivo Antič ga vedno znova
postavlja pred vrata Kiota/koita, izza katerih preži sfinga, ki ga zbega z
uganko, češ »kar je resnično, / sploh ni resnično, / ker je res nično, / čeprav
je mično«. A ko ves na tleh vseeno pokuka skozi priprta vrata, ga dokončno
odsune, češ »lažen in resničen
/ in res (u)ničen / med vrati laži / tako si tudi ti«.
Milan Vincetič
Druge knjige Iva Antiča,
ki so izšle pri založbi VED:
|
