Matej Krajnc, R a d o s l a v

OGLEJTE  SI  DEL  KNJIGE

Podatki o knjigi

ISBN 961-91396-7-4

Avtor: Matej Krajnc

Recenzija: mag. Anton Šepetavc

208 strani, 21 cm 

KNJIGA VSEBUJE 62-minutno zgoščenko z glasbo iz romana v avtorjevi izvedbi

Vsebina

Roman Radoslav je pripoved o mladem kantavtorju, ki je sicer začel študirati, a je študij pustil zaradi sanj o kantavtorski slavi. Najprej dela v skladišču, ko pa to službo izgubi, prodaja slovarje. Njegova prva (in edina) stranka ga spozna s svojo vnukinjo, študentko medicine Leni; tej je mladi akviziter takoj všeč in začneta se sestajati navkljub nasprotovanju njenega očeta, ki si za hčerko želi kaj boljšega kot bivšega honorarnega delavca in faliranega študenta. Ko glavnemu junaku umre njegov nekdanji najljubši gimnazijski profesor Radoslav, se odloči, da bo odslej svet gledal skozi njegove oči ...

O avtorju

Matej Krajnc začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri trinajstih (1988) izda prvo pesniško zbirko, do zdaj jih je izšlo že več kot deset. Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem natečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto z raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do sočasne poezije. Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo »aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova raziskovalna naloga.  Leta 2002 postane najmlajši član Društva slovenskih pisateljev. Leta 2003 izide njegova zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz prve roke, maja sledi zbirka sonetov Vsakdanjost. Pripravi antologijo poezije Leonarda Cohena, ki hitro postane ena najbolje prodajanih knjig KUD-a France Prešeren. Istega leta izide še izbor njegovih pesmi Umila me je neka čudna rosa, »celjska povest« Dolina tetrisa, knjižica kratkih zgodb Psalmpsesti ter satirična sonetna zbirka Tri pesnitve. Kot kantavtor je že drugič vabljen v oddajo Izštekani. Decembra  2004 izide njegova šesta plošča Likvidamber; Jane Weber ga v Nedeljskem dnevniku razglasi za pevca leta 2004.  Sodeluje pri prevajanju Enciklopedije glasbe in pisanju gesel za Veliki splošni leksikon DZS; Poleg pesniške zbirke Preteklost načrtuje za 2005 še izid knjige prevodov Toma Waitsa Hanka Williamsa. Drugi del trilogije o Radoslavu izide 20.5.2006.

Iz recenzije mag. Antona Šepetavca

Kranjčevo pisanje, pa najsi gre za poezijo ali prozo, vselej preveva strastno iskanje življenja in njegovega globljega smisla. In se dogaja, da tudi v najbolj banalnih poskusih, o kakršnih beremo v tem romanu in ki se zdijo obešenjaški humor (z milozvočnim naslovom vred!), slednjič odkrijemo nemoč nekega modernega Sizifa, klovnovsko podobo nekoga, ki smo naposled morda mi sami. Ali pa bi lahko bili. Nekoga, ki od A do G – tako Krajnc zares izvirno, glasbenometaforično poimenuje poglavja – nosi na obrazu smeh in samo navidez brezskrbno poje »I'm easy«, v sebi pa melanholično utrujen od borbe za vsakdanji kruh in iskanja uspeha, sreče in smisla joče in z Menartom sluti jesen, ki »molče, potiho prihaja iznad severnih gora /…/, nosilka neprebranih knjig srca«.

Roman Radoslav je precej nenavadno literarno delo tudi v slogovno-jezikovnem pogledu: včasih se zazdi kot strip, v katerem medmeti in iz njih izpeljani glagoli izpričujejo prvinskost čustev in dejanj. Kot bi se od nekod vračali dadaisti s tisto svojo idejo o iskreni, otroški govorici, edinem pravem jeziku tega gnilega sveta! Tudi zato dialogi delujejo življenjsko stvarno in neprizanesljivo; opominjajo nas, da živimo v svetu, kjer je beseda vse in nič hkrati. Kolikor bolj trda je, toliko resničnejša je. Toliko iskrenejša. Krajnčev jezik zavestno raste iz te trdote, zavedajoč se, da se diamanti jezika nikoli niso in se nikoli ne bodo brusili iz krhkega, zlaganega in osladnega besedišča.

Odlomek iz romana

 No, in potem sem sedel v tistem studiu. Ni šlo ravno tako gladko, kot sem si zamišljal.

»Pida-pida,« se je slišalo iz snemalnice, »ne dobim ti sounda not!«

Takrat še nisem imel založbe. Z Agnostikom Žvelcem sva se srečala pozneje. Takrat je šlo vse iz mojega žepa. Ni bil globok, zelo ga je prizadelo. Pri vsaki pidi-pidi sem trznil, ker je čas tekel, MENETEKEL UFARSIN. Saj veste, kako se je tisto končalo.

Pida-pida je kar naprej vletaval v moj prostor, kjer sem sedel med mikrofoni s slušalkami na glavi in čakal na njegov befél.

»Tole mnaštimam …« je momljal in vrtel čik med zobmi. »Tole mi mfercera, mater, ubija me!«

In je sukal mikrofone.

Ko sem končno začel snemati in zelo na hitro posnel dve pesmi, eno z naslovom Pod palmo, draga, ki je žile imela in drugo s podobno morbidnim naslovom Objel sem te nad truplom pomorščaka, je Pida-pida kot nor butnil v prostor.

OGLEJTE SI DEL KNJIGE

25.5.2005: Bojana Avguštinčič, Novi tednik, Celje

            http://www.novitednik.com/novica.php?id=2049&m=05&l=2005

1.6.2005: Matej Krajnc proglašen za Celjana tedna (Celjan)

Matej Krajnc je bil že petič v treh letih proglašen za Celjana tedna.

1.6.2005: Ljudmila Conradi, Celjan. O predstavitvi romana v knjigarni Antika.

4.6.2005: Vesna Tripković, Dobro jutro, str. 15

4.7.2005: Danijel Vončina, Mladina, št. 27, 2005

http://www.mladina.si/tednik/200527/clanek/74-kul-knjige--danijel_voncina/

15.7.05: Boštjan Gorenc, Joker št. 144

http://www.joker.si/article.php?rubrika=9&articleid=1699

oktober 2005: Andrej Lutman, Mentor št. 5/ 2005

Literatura, Matjaž Zaplotnik

Matej Krajnc: Radoslav. Založba Ved, Ljubljana 2005

 Prvi roman Mateja Krajnca Radoslav je dokaj fragmentarno napisana pripoved o življenjski poti mladega kantavtorja, faliranega študenta »zakavkaških narečij in jezerologije«, priložnostnega skladiščnega delavca, prodajalca slovarjev, pisarniškega pomočnika, »ragbijskega koordinatorja« … Kar nekaj knjig založbe Ved se kiti s priloženo zgoščenko, vendar le roman Radoslav premore dobro uro trajajoči glasbeni album, na katerem Matej Krajnc izvaja skladbe, omenjene v romanu. Knjiga navdušuje predvsem s svojim izbrušenim jezikom: avtor se za komične učinke ni zatekel k uporabi dialektizmov in slengizmov, pač pa je raje stavil na uporabi neologizmov in domiselnih evfemizmov (slednje v obliki medmetov podtika predvsem snemalnemu mojstru, imenovanemu kar Pida-pida). S tem so dialogi, uporabljeni v romanu, izjemno pristni, čeprav večinoma sploh niso strogo pogovorni. Stalnica knjige pa je seveda glasbeniški žargon, kar je razumljivo, saj se levji delež zgodbe odvija okrog junakovih »kantavtorskih odisejad« (skozi roman posname pri »agnostičnem« založniku tri plošče, vendar mu to ne prinese ne slave ne denarja). Z vsebinskega vidika ostaja Krajnc zvest značilnostim svojega proznega opusa, čeprav se do sedaj ni kaj dosti ukvarjal s daljšimi proznimi žanri (še najbolj se jim je približal s povestjo Dolina tetrisa); nekatere od temeljnih elementov Radoslava (pogovori v snemalnem studiu, absurdi nakupovalnih ugodnosti, lik neprilagojenega profesorja …) je Krajnc npr. uporabil že v zbirki kratkih zgodb Psalmpsesti (2004). Kot Krajnčeve kratke zgodbe je tudi Radoslav poln grotesknih pripetljajev in umiranj (med meni najbolj zabavnimi so bizarne prigode in nezgode blokovskega hišnika Šmarčana ter sosedov Teodorja Škofa in kolumnista Mihe), tok zgodbe pa ostaja vseskozi nepredvidljiv, da bralec nikoli ne ve, kdaj se bo na videz nedolžna epizoda sprevrgla v nebulozo na robu absurda in fantastike. Krajnčeva proza je zaradi teh hipnih preobratov na nek način ubesedeni strip; ta vtis še podkrepi raba poudarjenih medmetov in iz njih izpeljanih glagolov, ki – kot v svoji spremni besedi piše Anton Šepetavc – »izpričujejo prvinskost čustev in dejanj«. Stripovsko občutje, da se stvari dogajajo nenadzorovano oz. kar same od sebe, po svoje ohranjata tudi ležernost in brezbrižnost osrednjega lika, ki skozi celoten roman ostaja pasiven in vdan v usodo. Ena izjemno redkih klenih in prepričljivih junakovih intervencij (prekinitev pogodbe s svojim založnikom) je umeščena na sam začetek romana, vendar se navezuje na dogodke iz zadnje tretjine knjige. Ta preskok pa ni nikakršna posebnost – Radoslava namreč zaznamuje prav popolni razdor fabule. Krajnc s tem od bralca zahteva povečano mero zbranosti in potrpežljivosti, ko v tok dogajanja vseskozi po asocivni logiki niza nove epizode in podepizode o nekaterih stranskih likih, in se nato po nekaj odstavkih nenapovedano vrne na točko, kjer je bil tok pripovedi prekinjen. Ena daljših zastranitev se pojavi v poglavju E (za naslove poglavij služijo kar črke abecede), ko se prvikrat pojavi lik čudaškega profesorja Radoslava, zgodovinarja, ki je »ključna figura duhovnega sveta glavnega junaka«, saj je z njim »povezan na prav edinstven način«: znotraj poglavja se nahaja 30 strani obsegajoča epizoda o Radoslavovem »romanesknem življenju«, ki močno zasenči osrednjo zgodbo in lik. Pravzaprav Radoslav bolj kot roman spominja na zbirko novel s skupnim osrednjim likom (ki z izjemo ene omembe ostaja neimenovan), v tej smeri deluje navsezadnje tudi razdelitev romana na osem poglavij, ki so le redkokje sklenjena, proti koncu knjige pa postajajo čedalje krajša – zadnja tri poglavja tega dvesto strani obsegajočega romana skupaj obsegajo le 28 strani. To je morda vzrok popolne oblikovne brezbrižnosti (ki je, upoštevajoč fabulativno razcepljenost, kajpak čisto razumljiva), vendar se po drugi strani zdi, da se je avtorju mudilo s končanjem romana in je zato stvar nekoliko na silo pripeljal do kraja. Morda pa bo bralcem, ki bi jih to utegnilo zmotiti, v uteho dejstvo, da avtor pripravlja nadaljevanje romana, v katerem se bo bolj podrobno posvetil nekaterim do sedaj obrobnim likom, razkril še nekaj predzgodb in poskrbel za nove peripetije svojega glavnega lika. Na Krajnčevi spletni strani je že dosegljiv ekskluzivni odlomek iz nadaljevanja.