Glavna junakinja romana je zasvojena z moderno tehnologijo, to je tisto, kar je tukaj
in zdaj – internet. Veliko časa preživi za računalnikom – kaj ni to danes
zelo resnično? – njeno potepanje po medmrežju pa tudi njo zaplete v svet, iz
katerega vedno težje beži. Pravzaprav si bega niti ne želi, ta drugačen,
krasni novi svet, ji pomeni uteho pred vsakdanjikom, ki je, žal, vse
prepogosto nezanimiv in zahtevnemu človeku ponuja premalo. Osebna
komunikacija izgublja svoj žar, sreča pa je šla mimo, se skrila nekam
drugam, za monitor, v virtualni svet. Ko te splet zasvoji, postaneš od njega
odvisen, se vanj vedno znova vračaš, poln upanja, in ga vedno znova
zapuščaš, poln neizpolnjenih hrepenenj in razočaranj. Človek pa je nenavadno
bitje, ki se prav zaradi neizpolnjenosti in celo razočaranj, temu ne misli
odreči – dreza naprej, zadeva si nove bolečine, sprejema in sooča se z
novimi razočaranji. Nihče ne bo uporabljal srca za ljubezen je ena od
povedi v romanu. Čeprav je ne bom razlagal, menim, da gre za eno od
temeljnih sporočil romana: junakinja se tega najprej ne zaveda, noče
sprejemati tega, rada bi ljubila in bila ljubljena, a ukaz, skorajda nekega
Velikega brata, postane vodilo. Otepanje v smislu izjav Danes bom
pozitivna je le navidezno. Kaj pa pomeni, da bo nekdo danes pozitiven?
Ali gre za utvaro v njem, ker je pač tako pogosto negativen in bi želel
spremembo? Kaj bo junakinja s to »pozitivnostjo« dosegla?
Sonja Koranter je do zdaj objavila več kot 50 pesniških zbirk, 15 kriminalk, nekatere
njene pesmi so prevedene v angleški, nemški, italijanski, španski jezik
(pesniška zbirka Zemljekrog, ki jo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo).
Objavljala je v slovenskih literarnih revijah, na radiu, pa tudi v tujini.
Izstopa 100 Words (ZDA), revija Verses (ZDA) jo je pred leti izbrala za pesnico
meseca. Nagrajena je bila s Čufarjevo plaketo, priznanjem, ki ga podeljujejo ob
Čufarjevih dnevih na Jesenicah.
Zdaj,
ko je v pokoju, je polno zaposlena s pisanjem, obiskovanjem narave in
raziskovanjem življenja. Večno čudenje in občudovanje življenja in smrti pa jo
neprestano sili, da zre v prihodnost.
|