Glavna junakinja romana je zasvojena z moderno tehnologijo, to je tisto, kar je tukaj in zdaj – internet. Veliko časa preživi za računalnikom – kaj ni to danes zelo resnično? – njeno potepanje po medmrežju pa tudi njo zaplete v svet, iz katerega vedno težje beži. Pravzaprav si bega niti ne želi, ta drugačen, krasni novi svet, ji pomeni uteho pred vsakdanjikom, ki je, žal, vse prepogosto nezanimiv in zahtevnemu človeku ponuja premalo. Osebna komunikacija izgublja svoj žar, sreča pa je šla mimo, se skrila nekam drugam, za monitor, v virtualni svet. Ko te splet zasvoji, postaneš od njega odvisen, se vanj vedno znova vračaš, poln upanja, in ga vedno znova zapuščaš, poln neizpolnjenih hrepenenj in razočaranj. Človek pa je nenavadno bitje, ki se prav zaradi neizpolnjenosti in celo razočaranj, temu ne misli odreči – dreza naprej, zadeva si nove bolečine, sprejema in sooča se z novimi razočaranji. Nihče ne bo uporabljal srca za ljubezen je ena od povedi v romanu. Čeprav je ne bom razlagal, menim, da gre za eno od temeljnih sporočil romana: junakinja se tega najprej ne zaveda, noče sprejemati tega, rada bi ljubila in bila ljubljena, a ukaz, skorajda nekega Velikega brata, postane vodilo. Otepanje v smislu izjav Danes bom pozitivna je le navidezno. Kaj pa pomeni, da bo nekdo danes pozitiven? Ali gre za utvaro v njem, ker je pač tako pogosto negativen in bi želel spremembo? Kaj bo junakinja s to »pozitivnostjo« dosegla?