Preteklost

Matej Krajnc je brez dvoma eden najbolj produktivnih pesnikov mlade pesniške generacije, rojene sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Z velikim številom izdanih zbirk – Preteklost je že štirinajsta po vrsti – si je ustvaril sloves, ki je že davno presegel raven t. i. ljubiteljske umetnosti in s katerim bo treba v prihodnje resno računati. Običajno gre pesniška pot od začetnega stilno-tematskega preigravanja in iskanja do čim bolj jasno prepoznavne poetike, ki si jo mladi pesnik začrta in pri njej vztraja v želji, ustvariti priznan in upoštevanja vreden pesniški opus. Zdi se, da je pri Krajncu ravno obratno; z vsako pesniško zbirko preseneti s čim novim, še nepreizkušenim. V njegovem opusu se tako prepletajo in prerojeni vznikajo avtobiografski elementi, veristični utrinki iz vsakdanjega življenja, aluzije na sodobne medijske osebe in pojave, po drugi strani pa številni motivi iz življenj zgodovinskih osebnosti ter glasbene in filmske kulture. Ko izčrpa eno področje, se Krajnc v naslednji zbirki posveti drugemu, kot da prvega sploh ni bilo. To po eni strani samo po sebi priča o raznolikih področjih, s katerimi se Krajnc ukvarja, po drugi strani pa bralcu preprečuje, da bi lahko pesniku prodrl do dna: če se Krajnc zdaj zdi pod močnim vplivom Springsteena, Cohena ali Presleyja, ki jih sicer strastno prevaja in glasbeno preigrava, se bo v naslednjem hipu prelevil v liričnega opisovalca narave in medosebnih odnosov, nato pa se bo izkazalo, da mu gredo enako spretno izpod rok npr. anekdote o zgodovinskih osebnostih v sonetni obliki.

In s čim »preseneča« Matej Krajnc v pričujoči zbirki? Zlasti s tem, da tokrat ni satirični komentator, kakršen se je pojavljal npr. v Vsakdanjosti in Treh pesnitvah, ali »rock sonetist«, kakršnega vidi dr. Boris A. Novak v izboru pesmi Umila me je neka čudna rosa, temveč (zgolj) lirik, zazrt vase in v svojo preteklost. Pesmi v zbirki vežejo skupaj motivi spominjanja in minevanja ter eksistenčna negotovost, podana že v uvodni pesmi: »Kdo ve, če se zgodijo / človeku v življenju stvari / samo zato, da se njihov duh / vrača in ga mori.« Pesnik zmore negotovo občutje iz citiranih verzov še potencirati z domiselno vizualizacijo preteklosti, ko podobe iz preteklosti postanejo dejanske podobe, torej slike in fotografije. Tako Krajnc v pesmi Oljnate podobe se kopičijo pred menoj kot plesalke zapiše: »Oleseneli večer je pravzaprav slika. Slika iz preteklosti. / Takšna, kot bi jo naslikal Hieronimus Bosch.« Najbolj nasičen mozaik takšnih in podobnih »slik iz preteklosti« pa Krajnc naniza v pesmi Vsak dan me pozdravi z drugačnim odtenkom glasu, ki je s svojim – skorajda strojanovskim – eklekticizmom ena najbolj opaznih pesmi iz te zbirke. Ponekod – še posebej v ciklu Akvarelopisi jeseni – je motiv časovnega minevanja upesnjen z uporabo simbolike letnih časov, drugod pa trpko atmosfero razveseljujejo redki humorni vložki, ki so očitna stalnica Krajnčeve poezije, vendar jih je v tej zbirki treba iskati med vrsticami.

Oblikovno se je Krajnc tokrat obrnil stran od dodobra preizkušenih sonetov in je raje posegel po manj strogih kitičnih oblikah, kjer se večinoma rima le vsak sodi ali vsak četrti verz. Nekatere pesmi so tudi precej daljše od dosedanjih; pesem Stopnice do mojih nasmehov se daljšajo z dnevom je že prava gigantska lirska pesnitev, metaforična mojstrovina o »Adrijani v mojih očeh«, ki jo gre v prvi vrsti dojemati kot Krajnčev poklon svojima vzornikoma, Marijanu Smodetu in Bobu Dylanu. Krajnc to pesem – kot še številne druge iz svojega pesniškega opusa – tudi glasbeno izvaja, kar je svojevrsten dokaz za jezikovno gladkost pa tudi komunikacijsko odprtost Krajnčeve poezije; Krajnc se s svojimi pesmimi pač nikoli ne bo po mallarméjevsko zapiral v slonokoščeni stolp, temveč jih bo šel s kitaro v roki prepevat med ljudi. Ljubitelji Krajnčeve glasbe bodo med pesmimi v zbirki gotovo prepoznali vsaj še dve besedili, ki ju avtor izvaja na svojih nastopih: Slišiš škržatovo

pesem? in Jesen, prvo pesem iz cikla Akvarelopisi jeseni. Obe sta v glasbeni različici tako dobri, da lahko skupaj z Matejem samo upajoče čakamo, da ju bomo nekoč lahko pogosteje slišali tudi na radiu …

Matej Krajnc začne objavljati že pri sedmih letih v osnovnošolskem glasilu. Pri trinajstih (1988) izda prvo pesniško zbirko, do zdaj jih je izšlo že več kot deset. Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem natečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto z raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do sočasne poezije. Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo »aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova raziskovalna naloga. Leta 2002 postane najmlajši član Društva slovenskih pisateljev. Leta 2003 izide njegova zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz prve roke, maja sledi zbirka sonetov Vsakdanjost. Pripravi antologijo poezije Leonarda Cohena, ki hitro postane ena najbolje prodajanih knjig KUD-a France Prešeren. Istega leta izide še izbor njegovih pesmi Umila me je neka čudna rosa, »celjska povest« Dolina tetrisa, knjižica kratkih zgodb Psalmpsesti ter satirična sonetna zbirka Tri pesnitve. Kot kantavtor je že drugič vabljen v oddajo Izštekani. Decembra 2004 izide njegova šesta plošča Likvidamber; Jane Weber ga v Nedeljskem dnevniku razglasi za pevca leta 2004. Sodeluje pri prevajanju Enciklopedije glasbe in pisanju gesel za Veliki splošni leksikon DZS; Poleg pesniške zbirke Preteklost načrtuje za 2005 še izid knjige prevodov Toma Waitsa Hanka Williamsa. Njegov drugi roman je predviden za leto 2006.

NAROČILO KNJIGE

na e-pošto: VED@svarun.org

Maloprodajna cena: 8,99 €

PRETEKLOST IN VSAKDANJOST MATEJA KRAJNCA