|
Same dobre novice
so velikokrat, če si zadevno
sintagmo domislimo v ironičnem prenosu, same slabe novice. Vendar pa
avtor obsežne zbirke pesniških izzivov »različnih oblik iz raznih dni«,
kot je zapisano v podnaslovu knjige, noče biti janzenistično strog.
Programatični naslov zbirke Same dobre novice moramo zato prebrati z
določeno mero svobodne razigranosti. Avtor Matej Krajnc nam namreč svoje lirične
paradoksije, skurilne fantazmagorije, pesniške ironije, moderne balade z
absurdnimi prizvoki in hudomušno »prenovljene« sonete ponuja sicer s subtilno
poglobljenostjo, a vseeno tudi z istočasnim ironično obešenjaškim zagonom.
>
več
ADAM
IN EVA
Adam in Eva
sta v Raju živela,
lepa, nedolžna,
naga, vesela.
Na Rajski obali
sta čofotala,
ponoči pa skladno
en z drugim spala.
Vsak teden se Bog
je do njiju spustil,
ob šahu se z Adamom
je veselil.
Eva je scmarila
sendviče, sok,
v
šahu pa vedno
zmagal je Bog.
>
več
IDIOTI
Idioti spet stojijo, samovšečni, ponosno okrancljani,
tihi kakor smeh in glasni kakor včerajšnji fazani.
Lovijo jih rumene sile, v hordo zbrani bogataši,
ki režejo meglene kocke in hodijo po riti k maši.
>
več
-------------------------------------------------------------------------------------------------
NAROČILO KNJIGE
na
e-pošto:
VED@svarun.org
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Druge knjige Mateja Krajnca:
Nasvidenje, grof Monte Christo
Rohneča žetev
Božična zgodba
Domen Fras
Veliki turnir
Marionete napadajo
Ugrabljeni kralj
Se pač zgodi
Edvard
Kajn akviziter
Magdalena ali Kis-dur
Radoslav
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Lev Detela:
Pesmi s presežno nonšalantno
vrednostjo
Same dobre novice
so velikokrat, če si zadevno
sintagmo domislimo v ironičnem prenosu, same slabe novice. Vendar pa
avtor obsežne zbirke pesniških izzivov »različnih oblik iz raznih dni«,
kot je zapisano v podnaslovu knjige, noče biti janzenistično strog.
Programatični naslov zbirke Same dobre novice moramo zato prebrati z
določeno mero svobodne razigranosti. Avtor Matej Krajnc nam namreč svoje lirične
paradoksije, skurilne fantazmagorije, pesniške ironije, moderne balade z
absurdnimi prizvoki in hudomušno »prenovljene« sonete ponuja sicer s subtilno
poglobljenostjo, a vseeno tudi z istočasnim ironično obešenjaškim zagonom.
Marsikaterega od teh verzov bi bilo potrebno
prebrati glasno oziroma zapeti s kantavtorsko pozornostjo, včasih pa tudi z
jezo, toda to bi znal najbolje narediti samo avtor zbirke, ki ni le pesnik,
temveč tudi pevec in bard. Iz obilice tem, ki se kot rdeča nit prepletajo skozi
zbirko in segajo od bibličnih in svetovnozgodovinskih motivov vse do ontološko
poglobljenih seizmogramov o usodi današnjega človeka, se lušči s trpkim humorjem
oblikovana bivanjska podoba sveta.
Svoja sporočila in pesniške komentarje o sebi in svetu nam Matej Krajnc sporoča
v treh velikih sklopih Nekoč in danes, Zelk in Balade in
diskrepance. Poleg osebne emocionalne prizadetosti, ki se marsikdaj razraste
v lirično vznemirjenost, je v ospredju avtorjevega literarnega prizadevanja
zlasti pripovedovanje o velikokrat tesnobnih dogodkih iz domačih logov. Poleg
avtorjevih samoizpovedi so protagonisti teh spevov različni osamljeni kritični
antijunaki, moderni luzerji, ki s svojo usodo razgaljajo očitne nepravilnosti
sodobne samozadostno pozunanjene materialistične družbe.
Kot pri klasičnih baladah in romancah zajema tudi Matej Krajnc velikokrat iz
zgodovinskega območja. Vendar imajo njegova sporočila neko svojevrstno
nonšalantno presežno vrednost. Takoj je vidno avtorjevo subverzivno
preoblikovanje tematike, ki svetopisemsko sporočilo o izgonu Adama in Eve iz
raja na primer hudomušno prestavi v neprijetno podobo nerajske navlake 21.
stoletja.
Zanimivo je, da Matej Krajnc na samosvoj način s šansonsko izvirnostjo obuja v
prenovljeni obliki tradicijo slovenskega pripovednega pesništva, ki je svoj
karakteristični vrh zabeležilo z mojstrskimi baladami in romancami izpod peres
Franceta Prešerna, Frana Levstika, Josipa Stritarja, Antona Aškerca, Simona
Gregorčiča, Antona Medveda, Frana Gestrina, Josipa Murna ali Otona Zupančiča.
Kljub kratkemu vzponu po drugi svetovni vojni z Matejem Borom in Janezom
Menartom v domovini ter Tinetom Debeljakom v emigraciji in po avantgardističnem
vdoru epskih motivov v pesništvo Daneta Zajca, Gregorja Strniše ali Svetlane
Makarovič je v zadnjem času več ali manj zamrlo oziroma sameva potisnjeno na
obrobje.
Krajnčev pristop k epskemu pesništvu raste seveda iz popolnoma nove perspektive:
pred nami so improvizirani spevi pevca s kitaro, trubadurja in vagabunda,
nekakšnega počte maudit veleindustrijsko potrošniške klavrnosti in ubožne
prenasičenosti sodobnega sveta z armado neprivilegiranih žrtev v senci bogastva.
To so verzi človeka, ki se ne počuti vsemogočnega gospodarja sveta, vendar bi
svet rad naredil boljši. To so pesmi razmišljujočega popotnika skozi sodobni
atomski in raketni čas, ki se kljub razočaranjem prebija k svetlobi s pomočjo
človekoljubnega veselja.
Čeprav so motivi, kot jih poznamo iz klasičnih balad in romanc, pri Krajncu
velikokrat ironično preoblikovani oziroma obrnjeni na glavo, pa je v njih še
vedno prisotno baladno vzdušje: zunanje dogajanje je vedno znova povezano z
bogato fiktivno domišljijo oziroma bujno fantastičnostjo, istočasno pa je
spojeno s konkretnimi dogodki in stanji v velikem svetu pa tudi z nedonošenim
stanjem v domačih krajih. Čuti se neizpeta usoda samosvojega posameznika, ki se
ne more in ne zna prilagoditi normam družbe in časa in zato osamljeno vztraja v
svoji ogroženi izpostavljenosti.
V prvem delu zbirke (Nekoč in danes) se Krajnc v ciklu Zgodovina
svetovne književnosti rad poigra z besedami, stavki in pojmi iz literarne
teorije in besedno ustvarjanje in njegovega ustvarjalca relativizira oziroma
izpostavi na ontološki prepih, kjer se skozi bistroumne nesmisle povedanega
razkrije problematični smisel umetniškega ustvarjanja.
Pri branju Krajnčevih pesmi vedno znova skoraj nehote pomisliš na glasbo.
Spevnost zadevnih besedil je namreč očitna. Verzi posameznih tekstov tudi v
drugem delu zbirke, poimenovanem Zelk, spominjajo na strune
kitare ali harfe. Krajnc ljubi glasovno slikanje. Zvočna podoba posameznih pesmi
se prepleta z njihovo kritično vsebino in strukturo teksta polni s sproščeno
aktualnostjo. Pesnik pri tem ne skopari z namigi na globalno dogajanje v svetu
glasbe, literature, filma in umetnosti. Iz posameznih pesmi se kot referenčni
signali vedno znova zasvetijo karakteristična zvezdniška imena, Mark Twain,
Burt Reynolds, Stonesi, Jagger, Cohen. Na udaru je tudi Levstkov Martin Krpan –
v spremenjeni sodobni varianti, ker očitno dobi cesarjevo hčerko Jerico za ženo,
svojo kobilico pa spremeni v načinu sodobnega vulgarnega trgovinarskega
slovenstva v »odlične kobilje polpete«. Posamezne pesmi postanejo odsevi
različnih stanj, podobe otožne osamljenosti, kritične meditativnosti,
melanholična tihožitja, takoj zatem pa spet prikazi pogumnega odpora in odmika
od idiotizmov neuravnovešene stvarnosti. V odlični travestiji na Prešerna in
Levstika Povodnjak stopa Krajnc po stopinjah Robovega Desetega brata
in preseneča z izvirnimi premiki v sodobno zgodovino slovenskega gledališča.
Poleg glavnega junaka Močilarja, ki se utopi v »usranem bazenu«, je glavni
protagonist tega teksta seveda Povodni mož. Toda ta ni nihče drugi kot sloviti
igralec Stane Sever, pri katerem se morajo nesrečni utopljenci na izust naučiti
Prešernovo balado Povodni mož in jo recitirati z gledališko preciznostjo,
kar se jim ne posreči – z izjemo Močilarja, ki se lahko zato vrne iz
smrtonosnega vodnega objema spet v normalni svet.
Tako ne začudi, da si avtor v zadnjem delu knjige brez zadrege izposodi naslov
Aškerčeve ključne pesniške zbirke Balade in romance iz leta 1890, da
ironično spremeni ime tretjega dela svoje zbirke v Balade in diskrepance.
S tem postavi šolsko literarno zgodovino na glavo, svojemu nonšalantnemu
literarnemu principu pa istočasno doda piko na i. Krajnčeve »balade« so namreč
res več ali manj diskrepance sodobnega življenja. Namesto velikih herojskih
zgodovinskih dogodkov in grozljive mističnosti klasičnih balad nas te Matejeve
»balade« soočajo predvsem s »vplivom vremena na mestni potniški promet« in z
»občinsko uslužbenko, ki zapre okence in priloži še pisalo«. Pojejo o številnih
vsakodnevnih nevšečnostih in ničnih stvareh, katerim bi klasična balada
prevzetno obrnila hrbet. Mateja Krajnca namreč zanimajo bolj kot dramatični
dogodki in slavna dejanja velike zgodovine »kot delovne sobe« in »vzorci na
odeji« in če v svoje speve vplete Bruta ali Napoleona, se njegovi verzi zelo
hitro spremenijo v ironijo in klovnerijo. Kljub več ali manj odprti in svobodni
pesniški strukturi Krajnčevih pesmi zadoni skoraj pri vsakem verzu pesnikov
ponotranjeni glas oziroma zvok, ki z melodijo »nad vrsticami« spremlja besedo,
zlog, jamb, trohej. Včasih se ritem upočasni, potem postane ponovno hiter. V
posamezne tekste in njihove pripovedi med drugim vstopajo junaki, znani iz
mednarodne filmske in glasbene scene, Tom Waits, Boris Karloff, John Cash, stare
countryjevske legende, Elvis, Kate Winslet, Toto, general Custer, Marlon Brando.
S plošče Johna Prina se lušči prispodoba o »pismu enajstega brata, ki je moral
od doma, ker je bil deseti mrtvorojen«.
Spevni verzi Mateja Krajnca so živa literatura, ki s svojo kritično aktualnostjo
dobro dopolnjuje današnji umetniški trenutek.
ADAM
IN EVA
Adam in Eva
sta v Raju živela,
lepa, nedolžna,
naga, vesela.
Na Rajski obali
sta čofotala,
ponoči pa skladno
en z drugim spala.
Vsak teden se Bog
je do njiju spustil,
ob šahu se z Adamom
je veselil.
Eva je scmarila
sendviče, sok,
v
šahu pa vedno
zmagal je Bog.
V Raju bila je
samopostrežna,
vedno odličnega
obiska deležna.
Je Adam tja hodil
po kruh in po mleko
in vedno še čikov
vzel kako šteko.
V
štacuni je delala
zoprna frača;
Bog ponavadi jo
klical je Kača.
Adam ji všeč bil je,
sploh še podnevi;
rada bila bi
speljala ga Evi.
Pošiljka je jabolk
iz Pekla prispela –
prevoznika námreč
pijača je vnela;
namesto da robo
peljál bi Šentaju,
se je izgúbil
in znašel se v Raju.
A
v jabolkah bil je
peklenski urok –
kdor bi jih jedel,
postal bi kot Bog.
Lucifer nanje
je čisto nor bil,
Bog pa jih jest
ni dovolil.
Ko za nesrečno
pošiljko je izvedel
je Adamu rekel:
gorje, če boš jedel!
Adam: teh sadežev
se bom vzdržal,
Bog pa: le pazi,
besedo si dal!
Fračica Kača
bila je falot –
Adamu dala je
sadež na pot.
A
tokrat slabo ji
uspela je šala –
Eva na žalost
ga je pobrala.
Prišla je domov,
pa Adamu rekla:
moj dragi Adam,
štrudl bom pekla!
Adam se trikrat
je obliznil čez brado,
pa v rezidenci
krpal fasado.
Kača medtem je
od jeze norela,
saj Eva, prasica,
je jabolko vzela.
Bog jo bo zdaj
preklel ohoho.
in kar je še huje:
ob Adama bo!
Se v Evini peči
je štrudl kadil –
je lepo hrustljavo
obleko dobil.
Adam je delal,
ga sonce je žgalo,
mu v hipu neznansko
slabo je postalo.
Je rekel: bi jedel,
a
trebuh ... slabo ...
Eva pa: no, no,
saj ni prehudo!
Poskusi in v štrudl
ugrizni pošteno,
pa koj izgubil boš
barvo zeleno.
Dodala je: bom pa jaz
prvi grižljaj.
Adam je rekel: ti kar,
ti kar daj!
Jaz pa zdaj štrudla
ne bi načel –
Je Eva zavpila:
vsaj en kos boš vzel!
Ga silila je,
dokler kljub slabosti
je Adam dokončno
imel ni zadosti.
Je rekel: že v redu,
babnica nora;
daj sem ta štrudl –
pa ne brez pribora!
Po štrudlu slabost
je res popustila –
ni boljšega proti
vročini zdravila!
Tri kose ga Adam
je zmazal miže,
ni več bilo treba
težiti, naj jé.
Po štrudlu je Adam
zadremal za hip,
saj tisti dan bil je
res delaven tip.
Ko se je zbudil,
občutil je hlad.
Je rekel: madona,
bom moral gate gor dat!
Eva takrát je
iz hiše prišla,
jo Adam je videl
in rekel: aha!
Vidim, da tudi
tebi je hladno.
Čudno je tole,
zelo nenavadno.
Če prav se spominjam,
sonce je žgalo,
zato pa je meni
slabo prej postalo.
Eva: ja, meni
je hlad šel čez kodrc,
zato sem si oblekla
hlačke in modrc!
IDIOTI
Idioti spet stojijo, samovšečni, ponosno okrancljani,
tihi kakor smeh in glasni kakor včerajšnji fazani.
Lovijo jih rumene sile, v hordo zbrani bogataši,
ki režejo meglene kocke in hodijo po riti k maši.
Idioti delajo scene na vlakih in avtobusih,
zaprejo jih po dvajsetih najuspešnejših poskusih.
Lovijo jih rumene sile, dobro znan konglomerat,
ki z glavo v pesku natolcuje, da svet je zopet mlad.
Idioti kramljajo o vremenu kot o biseru iz školjk,
v omarah imajo kozarce s podpisi bogomoljk.
Lovijo jih rumene sile, Putifarjeve gospe,
ki se znajo podpisati s priimkom, pozabijo pa ime.
Idioti puščajo sadje vedno navpično v sadovnjaku
in vedno preskenirajo, kaj skriva se v tobaku.
Lovijo jih rumene sile, veterani lastnih sanj,
nesrečno poročeni s seznami odgovorov in vprašanj.
Idioti ščuvajo svoje bicepse proti tricepsom ostalih,
ker so manj razviti in sploh prekleto mali.
Lovijo jih rumene sile, trodimenzionalni barbari,
ki skrivaj jokajo v polmraku, ker so že prestari.
Idioti mahajo z robčki premirja šele takrat, ko umrejo,
ko po krematorijih duhovi njihov pepel požrejo.
Lovijo jih rumene sile, palčki velikani –
nič čudnega, da so tako brezkompromisno sebi vdani.
Idioti sedijo in ponavljajo: delam delaš dela,
od njih ni haska, njihova vest je ostarela.
Lovijo jih rumene sile, izbuljene prikazni,
ki so srečne že zato, ker so oni do njih prijazni.
Idioti barvajo svoje pirhe šele v jeseni,
njihovi obroki so tlakovani z dobrimi nameni.
Lovijo jih rumene sile, ogromna bitja iz noči,
ki se ustrašijo vélikega ognja in poniknejo v temí.
Idioti pišejo pesmi na pokrove toplotnih gred,
in iščejo globlje pomene v reku curiosity killed the cat.
Lovijo jih rumene sile, dvorci iz papirja,
tolovaji iz davnih časov, nepodpisana premirja.
Idioti pozabijo dihati, ker se pozabijo smejati,
zavihajo rokav, ko jih dobe po zadnji plati.
Lovijo jih rumene sile, češminove oči,
Martin Krpan Nečednik, Cesar iz Masti.
Idioti prodajo svoje hiše in se peš podajo v Tebe,
ko jih zagledamo, so opaženi, ko izginejo, nas zazebe.
Lovijo jih rumene sile, Lucifugi Rofokali,
njihova usoda so odvodi in integrali.
Idioti so in niso in pridejo in grejo,
prvič se stisnejo vase, drugič pod odejo.
Lovijo jih rumene sile, milijarde milosti,
ko padejo pod topol in ne najdejo poti.
Idioti se krešejo kot iskre in prižigajo kot kres,
zvodnice iz pravljic bdijo nad lažmi njihovih teles.
Lovijo jih rumene sile, Marlon Brando in CIA,
kdo bo plačal varščino, če bo šlo tako naprej?!
Idioti vidijo daleč in ostanejo blizu,
njihova zgodba se konča takoj po zadnjem nočnem kvizu.
Lovijo jih rumene sile, ki jim avreola že bledi.
Povej mi, s kom se družiš in idioti ti bodo povedali, kdo si.
|
