Matej Krajnc:  Z l e k n j e n   p r e d  v r a t i  S o d o m e

 (Songi iz romanov)

Avtor : Matej Krajnc

Oblikovanje ovitka: Iztok Brodnjak

pesniška zbirka

192 strani

21 cm 

Dobri glasbeniki niso tudi dobri tekstopisci – in obratno. Redki, a tolikanj dragocenejši so primeri, ko se oboje zlije v užitno ali celo zelo užitno celoto.

Slovar slovenskega knjižnega jezika song opredeljuje takole:

song tudi song -a m (o; o) kratka, preprosta, pogosto družbeno-kritična pesem, popevka a) kot del literarnega kabareta: songe je pel znani humorist; povezati posamezne prizore s songi

b) kot vložna pesem v dramskem besedilu: v drami, komediji je tudi nekaj songov; songi v Brechtovi Beraški operi

Malce ozka opredelitev, a saj od akademske neživljenjskosti SSKJ-ja ni pričakovati česa boljšega. Iz zgornje definicije ni ujeti dimenzije poezije, a to je v akademskih krogih stara praksa – nič, kar se igra in poje, po njihovo ne more biti poezija, vsaj ne visoka. Pri čemer pozabljajo na antiko. Vselej. Dimenzijo poezije dodajam torej sam – razvidna je iz množice songov, ki so jih pri nas pisali Ježek, Menart, Fritz, Strniša, Košuta in drugi. Najdete jo v vloženih pesmih iz Strniševih dram. Najdete jo v Kovičevi Stanovanjski komediji. Najdete jo v Balaševićevih romanih in v knjigah Arsena Dedića. > več

OBRAVNAVAJ ME KOT ČLOVEKA

Obravnavaj me kot človeka,

sprememba bi mi dobro dela,

nehaj se obračat vase

in premišljevat,

Pinokio sem nehal bit

že v osnovni šoli,

že prej pa sem znal

pisat in brat.

Obravnavaj me kot človeka,

rad imam malce svežine,

svežine v zraku

in v medsebojnih odnosih.

Saj mi ni treba zvečer

nosit copat,

jaz sem bil vedno

bolj pri ta bosih.

Obravnavaj me kot človeka,

ali pa vsaj približno,

nehaj zehat, ko ti berem

črne strani.

Ni se treba smejat z mano,

ko me poprime,

samo tu pa tam malce

zabliskaj z zobmi.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

NAROČILO KNJIGE

na e-pošto: VED@svarun.org

Cena s popustom: 24,95€ + ddv

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Druge knjige Mateja Krajnca:

Anthurium

Same dobre novice

Nasvidenje, grof Monte Christo

Rohneča žetev

Božična zgodba

Domen Fras

Veliki turnir

Marionete napadajo

Ugrabljeni kralj

Se pač zgodi

Edvard

Kajn akviziter

Magdalena ali Kis-dur

Radoslav

-------------------------------------------------------------------------------------------------

Matej Krajnc:

Prag Sodome in vražji navdihi

Dobri glasbeniki niso tudi dobri tekstopisci – in obratno. Redki, a tolikanj dragocenejši so primeri, ko se oboje zlije v užitno ali celo zelo užitno celoto.

Vse življenje se že ukvarjam s pisanjem in precejanjem verzov, pa tudi z brenkanjem in iskanjem pravih melodij za besede. Vsaka beseda ima svojo, tu ne moremo nič. To je aksiom in Josip Plemelj bi temu prvi pritrdil. Leta 1989 sem odprl Politikin zabavnik in v njem našel intervju z Đorđem Balaševićem, vojvodinskim umetnikom, čigar besede in glasba so mi bili všeč že od malih nog. Objavil je roman Tri posleratna druga in tudi ploščo z glasbo iz tega romana. S pesmimi, ki so bile v povezavi z vsebino romana; v njem so bili tudi posejani posamezni verzi. Zastrigel sem z ušesi in jih pustil na mizi.

Ko sem začel s pisanjem romana Radoslav, tam nekje 2003, mi je postalo dokončno jasno, kako zlahka romani narekujejo glasbo. Roman je nastajal dve leti, zelo počasi in zelo fragmentarno. Določeni prizori so mi začeli narekovati določene verze. Nakar sem se spomnil na stare filme Elvisa Presleya. Kako so v njih situacije določale tudi pesmi; večina jih je bila sicer sklepanih, precej plehkih in na hitro skrpanih, tiste pa, ki so izstopale, so filmu pridodale nekakšno novo dimenzijo. Ko sem pisal Radoslava, je tudi pred menoj nastala nova dimenzija – roman, ki je imel ogromno stranskih, vloženih zgodb (pozneje so mi zaradi takih postopkov tudi očitali razbitje fabule, posebej še v romanu Kajn akviziter (2007), a česa bolj smešnega še nisem slišal. Romani so zaradi zastranitev res bolj zahtevni za branje, a saj jih nisem pisal za mimobežna uživanja ob pivu.)  

Ker so ob pisanju Radoslava nastajale tudi pesmi z melodijami, sem se vsega skupaj lotil precej gledališko. Danijel Vončina je v Mladini ob izidu romana leta 2005 zapisal, da bi iz njega nastal dober film. Na povabilo še vedno čakam, čeprav se bojim, da se bom tega moral lotiti sam. A opombica o filmu me je potrdila v prepričanju, da je bil moj pristop pravi. Že v gimnaziji sem prevajal mjuzikle, gledal in poslušal pa jih od zgodnjega otroštva; sentiment mi torej ni bil tuj. Prav tako ne opredelitev za songe, ki dajo slutiti, da besedila pesmi niso zgolj mašilasta, kot se je dogajalo v večini Elvisovih filmov, ali suhoparno situacijska, ampak da lahko poleg dimenzije situacijskosti privzamejo tudi obleko poezije, ki jih loči od happy-go-lucky filmskega songsterstva in jih približa šansonu.

Slovar slovenskega knjižnega jezika song opredeljuje takole:

song tudi song -a m (o; o) kratka, preprosta, pogosto družbeno-kritična pesem, popevka a) kot del literarnega kabareta: songe je pel znani humorist; povezati posamezne prizore s songi

b) kot vložna pesem v dramskem besedilu: v drami, komediji je tudi nekaj songov; songi v Brechtovi Beraški operi

Malce ozka opredelitev, a saj od akademske neživljenjskosti SSKJ-ja ni pričakovati česa boljšega. Iz zgornje definicije ni ujeti dimenzije poezije, a to je v akademskih krogih stara praksa – nič, kar se igra in poje, po njihovo ne more biti poezija, vsaj ne visoka. Pri čemer pozabljajo na antiko. Vselej. Dimenzijo poezije dodajam torej sam – razvidna je iz množice songov, ki so jih pri nas pisali Ježek, Menart, Fritz, Strniša, Košuta in drugi. Najdete jo v vloženih pesmih iz Strniševih dram. Najdete jo v Kovičevi Stanovanjski komediji. Najdete jo v Balaševićevih romanih in v knjigah Arsena Dedića. Vsi ti so pisali songe, šansone, skratka poezijo. Vsak song ali šanson ni poezija, seveda, a taka imena sem tukaj izpustil.

Radoslav se je razrasel v romaneskno trilogijo, ki je pri založbi VED izhajala med letoma 2005-2007 (romani Radoslav, Magdalena ali Kis-dur in Edvard). Prvi dve knjigi sta imeli vsaka svojo ploščo s pesmimi. Pri tretji je nismo dodali. Prav tako plošča ni izšla z romanom Kajn akviziter (2007); vsa ta glasba je ostala v predalu in zdaj doživlja svoje knjižno rojstvo na teh straneh. Glasbeno rojstvo v obliki plošče imata romana Edvard in Kajn akviziter še doživeti, internetu pa gre zasluga, da je je precej oživelo na YouTubu. Nekaj pesmi iz Edvarda sem sicer v fizični obliki objavil kot del plošče Deževje nima besed (2010). Hvala studiu Pticaa (Gecu) za možnost, da sem lahko zadeve sploh posnel. Ena od pesmi iz Radoslava, Pod palmo, draga, ki je žile imela, me vselej spomni tudi na dobrega prijatelja, Željka Radiča – Staro ptico, ki je bil eden največjih privržencev mojih romanov s soundtracki (in tudi sicer). Brez njegove spodbude se soundtracka za drugi roman iz trilogije Radoslav verjetno sploh ne bi lotil. Edvard pa bržkone sploh ne bi nastal.

Tale zbirka se začenja s Kajnom akviziterjem. Čeprav je nastal po Radoslavu, sem ga na čelo postavil zato, ker diši po Genezi. Pa tudi po Johnnyju Cashu, Čarovniku iz Oza in drugih referencah, ki jih je v mojih pesmih polno. Nadaljuje se s pesmimi iz romana Domen Fras, ki je izšel leta 2006 pri takratnem KUD-u Štempihar in 2008 v predelanem ponatisu pri VED-u. Prvi izdaji je bila priložena tudi plošča po zgledu Elvisovih filmov: šest pesmi iz romana in šest »bonusov«; v ta namen sem ponovno posnel nekatere pesmi z začetka svoje glasbene poti, tam med 1992-94. Nakar sledi trilogija Radoslav; vključil sem tudi nekatere pesmi, ki sem jih napisal za romane, pa na prvih dveh ploščah niso bile vključene, predvsem zato, ker je časovna omejitev CD-ja tam nekje med 70-80 minut, dvojnih albumov pa si nismo privoščili.

Papir omnia prenese. Živci prenesejo še več, bibliografija pa tudi. Srečno pot torej in hvala založbi VED za vse dolgoletne priložnosti!