|
Dr.
Denis Poniž
se,
poleg pisanja poezije, proze in kritike, ukvarja tudi s teoretičnim pisanjem o
esejih in praktičnim pisanjem esejev. Doslej je izdal naslednje samostojne
esejistične zbirke: Pot, Znaki in poetike, Molk in pisava, Črtomirovo
slovenstvo, Trnje v Arkadiji. V hrvaščini je leta 1984 na Reki objavil zbirko
esejev Razgovori sa literaturom (Pogovori z literaturo).
O
knjigi (Ivo Antič)
Ko avtor pričujoče
knjige v prvem stavku uvodnega pojasnila omeni svojo predhodno knjigo esejev,
izdano leto prej pri isti založbi, se to z vidika pričujoče knjige zdi »nekoliko
več« kot le za omenjeni spis nujna omemba izhodišča. »To več« je ravno
izpostavitev tesne – po nastanku časovne in po vsebini problemske – povezanosti
obeh zbirk esejev.
Knjigi sta »dvojčici« v najboljšem smislu: na ozadju
Trnja v Arkadiji se Talijin trikotnik pokaže še v posebno plastični
luči. Če prva kar prši od (pogosto ljudsko sočne) satirične duhovitosti, je
druga resnobnejša, a nič manj jedko kritična, ko »na pranger« izpostavlja
predvsem modni (kvazi)eksperimentalizem antiliterarnega, protibesednega,
»vizualnega«, »baletnega«, načelno sejmarskega in (kvazi)ekonomističnega teatra.
Dopolnjevanje se deloma kaže celo v samem zapisovalskem idiomu: jezik prve
knjige je gladko berljiv, »lahkotnejši«, v drugi je pogosto avtorjevo specifično
razmerje med prorekom in porekom (med začetkom in sklepom stavka, ki sta krajša,
je vrsta interpolacij; to zahteva pazljivo branje). Posebna vrednost se kaže
tudi v naslovu in kompoziciji poglavij: Talijin trikotnik je inventivna
pridevniško-samostalniška sintagma, ki dopušča asociacijo z »ženskim
trikotnikom«, grška muza teatra Talija (Poniž se zavzema za klasično antično
utemeljenost evropskega gledališča) pa se v zadnjem eseju dopolnjuje s slovensko
mitološko desetnico, ki zaokroža deseterico esejev; z uvodom kot enajstim
tekstom je natanko v sredini teatrski
eksperiment kot središčna tarča.
Kaj je in kaj bo, če bodo še
naprej vladali gospodje Eksperiment, Tuje je boljše od domačega in Napihnjena
nevednost, trije pritepenci, ki s pravimi prizadevanji nimajo veliko skupnega, a
so vedno in povsod sprejeti z odprtimi rokami, očmi in ušesi. Avtor esejev
poskuša odgovoriti na nekatera od teh vprašanj brez dlake na jeziku, a s
potrebnimi argumenti: zdravilna mešanica, ki šarlatane in samooklicane genije
pripravi do ubijalskih dejanj in nerazumnega besa. V postani mlaki slovenskega
prvega desetletja v novem tisočletju je to zagotovo poskus, ki hoče priti do
zanesljivih in trdnih spoznanj, hkrati pa opozoriti na odvode, ki omogočajo
strokovno zanesljive, a esejistično elokventne vsebinske rešitve.
|
