|
O avtorici
Diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, rojena v »mestu kulture« na
pragu osemdesetih let 20. stoletja, zaznamovana z glasbo in ideologijo punka ter
novega vala, odrasla ob branju družbenokritične in socialno angažirane
literature (Frančič, Gluvić, Chubby, Bukowski itd.), z nenehnim hrepenenjem po
svobodi, odtrganosti od serijske proizvodnje misli, po novodobni ženski
bojevitega duha ter iskalcih resnice, ki se zelo dobro zavedajo, da »ni vsaka
luknja zato, da se vanjo nekdo skrije« in ne vsaka skrivnost zato, da se jo
razkrije.
Iz spremne besede
(Aleš
Dežman)
Če je
kaj, kar
lahko pogrešamo v slovenski poeziji, je to Mesto. Z Ano Trebežnik stopamo vanj,
v množico atomiziranih ljudi, med mravlje, ki ne vedo zase./ Delajo za
skupnost, ki je ni. Konec je stoletja, v katerem je žalost rezala žile, konec je
skupnosti, odkod potem kri? »Živimo
samo še zase«,
s tem pa se pojavi problem, kako potem še pisati in komu. Če je pesem postala
skoraj izključno umetnost razumevanja, kot je trdil Paz, kateri je zdaj tisti
bralec, ki se trudi razumevati, saj »vseskozi
spreminjamo vloge«.
Identiteta je postala spremenljiva, bolje rečeno je izginila in se spremenila v
igro vlog. Ne preseneča, da nas ujete v navidezno neskončnost možnosti, ki jih
ponuja ta igra, »vsak
strup osvobaja«.
Ni naključje, da se tudi strupi spreminjajo in postajajo priljubljeni tisti, ki
omogočajo prehajanje med vlogami, od partija v soboto do pisarne v ponedeljek.
Namesto heroina in podobnih »luzerskih«
drog, ki posameznika zacementirajo v eno vlogo, imamo danes delo, šport, ectasy,
koko, in z nestrpnostjo pričakujemo, da nam ta krasni novi svet ponudi »somo«.
»Svetov
je natanko 183./ Lahko izbereš karkoli,«
zapiše Trebežnikova. Ne samo, da svet nima oblike, oblik je neskončno. In v
svetu brez Ti, kjer lahko Jaz postane spremenljivka, gnetljiva v vloge, ki jih
režira ekonomija, je pesnik dokončno sam. Pesnik brez Ti živi le še v svoji
glavi. A tudi to je že brezpredmetno, kot tudi iskanje intime; jeza razžaljenih,
nostalgija po uporu, vse je le še ena možna vloga več. »V
mestu je kar pestra ponudba ljudi.«
Z nekaterimi bo vedno kdo zaslužil. Dotakniti se jih, v njihovih spremenljivih
vlogah, je zdaj izziv za oglaševalce, ne za pesnike. Mogoče pa je to nova oblika
človeškega stika. Dobrodošli v krasno, novo mesto.
OGLEJTE SI
DEL KNJIGE
|
