Tripot, zbirka minimalističnih zarisov zla, ki ga povzroči človeška neumnost, povezana z manjvrednostnimi kompleksi, nekritičnim oportunističnim podrejanjem tako imenovanim oblastniškim elitam, je Antičev obtožujoči obračun z bližnjo slovensko-balkansko in oddaljeno globalno negativno preteklostjo sredi nerazvite oziroma zaostale stvarnosti. Avtor nas v tem delu, ki ga je razdelil na tri večje oddelke z desetimi podnaslovi, popelje predvsem v desetletno obdobje (1991 – 2001) (post)jugoslovanskih vojn, obračunavanj in klanj, čeprav je svoje tekste utemeljil s širšim nadčasovnim in svetovnim ozadjem. Zbirko oklepata filozofsko podčrtana prolog in epilog. V posameznih »scenah« se srečujemo z mediokriteto posameznih nasprotujočih si in med sabo pobijajočih se skupin, ki jim politični zločin ni nič tujega.

S pomočjo zanimivih ironičnih besednih iger ustvarja Antič zanimivo literarno atmosfero, pri čemer mu pridejo prav tudi njegove eksperimentalne izkušnje s konkretno poezijo in njenimi svojevrstnimi konstelacijami. Antičevi kratki lapidarni aforistični teksti so pravzaprav kritične lekcije, s katerimi se lahko distanciramo od kolapsa oportunističnega zasebnega skrivanja na zapečku in se odpravimo na plan v konfrontacijo za bolj človeško obliko bivanja.

- Lev Detela, iz spremne besede

 

Mučna in sladka nadloga

je za gavgarja naloga

odkriti smisel razloga

kot začaranega kroga.

 

Na tem križišču treh poti,

kjer se stekajo vse sledi,

kot zver v obrisu, ris v risu,

zarotuje se k previsu.

 

Po bitki pri Caracalu,

kjer so v plesu strašne burke

Vlahi premagali Turke,

vprašanja o karnevalu.

 

Po bitki pri Gavgamelih

se sprašuje še o delih:

»Zakaj se ples je sploh zgodil,

če svet ostaja, kot je bil?«