|
Ivo Antič je
avtor kratke lapidarne literature, ki jo vedno znova zreducira do filozofsko
pogojenega absurda in v najboljših primerih zgoščeno zaostri v globlji nadpomen.
Opazno je, da Antič ni le literat, temveč tudi jezikoslovec, ki mu niso tuji
izsledki novejše lingvistike, kot so jo značilno utemeljili Ferdinand de
Saussure, Baudouin de Courtenay ali Michel Bréal, pionir semantike. Antičev
aforistično in besedno igrivi Tristih bi lahko bil prava poslastica tudi
za kakega nekonvencionalnega filologa, ki bi za zunanjo lapidarno sliko
haikujskih »sporočil« morda odkril vrsto na prvi pogled nerazkritih zanimivosti,
ki se ne kažejo le v asociativnih namigih na pozabljene elemente iz klasičnih
mitologij, temveč predvsem na jezikovni ploskvi v skoraj anagramatičnih
spremembah posameznih črk, ki spreminjajo besede v nove besede. Te učinkujejo
kot znamenja oziroma kot signali, ki utemeljijo novo sporočilnost (vsebino) prav
iz razmerja posameznih besed do njihovega konteksta.
Kratka
literarna oblika vsekakor ne daje veliko manevrskega prostora. Zanjo je značilen
močan čustveno-miselni naboj, ki ulovi trenutek življenja v zaokroženo, čeprav
velikokrat iz disonančnih elementov sestavljeno paradigmatično podobo bivanja.
Antič je v tem kontekstu nekonvencionalen. Izrabi ožino za svoja nedogmatična
soočanja s svetom, človekom, zgodovino, pokrajino ali naravo. Njegov pristop je
velikokrat analitičen in racionalen, kar odpira nove možnosti pri pesnjenju v
tej univerzalni in globalni pesniški obliki.
- Lev Detela, iz spremne besede
Notranje
sanje
so
zrcalne podobe
ječe
zunanje.
|
