|
Trizob je po definiciji v Slovarju
slovenskega knjižnega jezika (DZS, Ljubljana 1994) v »grški in rimski
mitologiji sulica s tremi vzporednimi roglji kot žezlo boga Pozejdona oziroma
Neptuna«, poleg tega v bolj splošnem pomenu tudi »harpuna, vilice«, na primer
»loviti ribe s trizobom«. Pa seveda vse tisto, kar »ima tri zobe«, na primer
»trizoba starka«.
Vsekakor je to primeren simbolni naslov za rezke signale in pomene, ki sevajo iz
Antičeve istoimenske pesniške zbirke. V njej se je Ivo Antič predstavil kot
oblikovalec radikalnih »irealnih« stihov, iz katerih sijejo groza, sreča,
nesreča, hrepenenje in upanje sredi neke dvorezne konkretne bivanjske realnosti.
Ta zbirka je očitno eden od karakterističnih vrhov pesnikovega dosedanjega
ustvarjalnega prizadevanja. V njej se spajajo značilni baladno-arhaični pa tudi
kompleksni fantastično-surrealni elementi (te je odločilno začrtal v svoji
liriki predvsem Gregor Strniša) z nekim ostrim racionalnim rezilom – krutim
trizobom časa.
Antičev Trizob je večsmeren pesniški poskus in epigramatično
lapidaren preizkus prikaza napetega razmerja med posameznikom in svetom v
zgodovini in v sodobnosti. Predvsem pa je ta pesniška zbirka morda tudi
avtoportret osamljenega pesnika – dečka. V ciklusu iz treh pesemskih enot
Deček in morje pride ta kot protagonist na obalo morja, v katerem »se žrejo
ptice in ribe«, da spozna resnico življenja in postane pesnik, ki se dokončno
izgubi v »školjkasti hiši besed«.
- Lev Detela, iz spremne besede
Deček na obalo pride,
na
obalo tujega morjá.
V
morju se žrejo ptice in ribe,
veter na valove igra.
Sablja mesca po zidu plove,
kapljice pa bliskajo v dlaneh.
Deček sega med valove,
veter sega mu v lase.
|
