Trkaj

»Tisto, kar naredi, da so Frančičeve kratke zgodbe še posebej izjemne v svoji pripovedni sugestivnosti, polne podob, ki jih ponuja realnost, a jih drugi pisatelji skorajda nočejo videti, je pisateljeva želja, da bi prišel problemom do dna.«

»Zgodbe iz solzne doline, tako prekleto resnične, sredobežni krogi, po katerih tečemo, padamo v tišino. Dotakljive slike, v katerih trkajo na nebeška vrata ranjeni in zaznamovani, ponižani in izgubljeni. Usode, ki kličejo k iskanju dobrega na tem svetu in budijo zavedanje, da 'človek ne more nikamor zbežati, nikamor, drugače bi bili vsi drugje'«

»Frančičeve zgodbe so pripovedi o življenju, neolepšanem in pogosto krutem, a so vseeno prikazane s subtilno poetičnostjo, zaradi katere bralec ostane pred knjigo z odprtimi usti.«

»Liki v zgodbah Franja Frančiča niso junaki, ampak preprosto so. Ni nujno, da se v njih vživimo, vemo pa da obstajajo, da jih vsak dan srečujemo ali da smo. Pogled pod bleščečo fasado sodobne družbe je pričakovano žalosten in bogato realističen, zato se nas tako zelo zelo dotakne.«

Danes na Slovenskem prevladujeta dva osnovna načina proznega pisanja, dve tehniki prikazovanja sveta in ljudi v njem. Prvi se naslanja na slovensko tradicijo in v znani humanistični ter moralistični optiki pripoveduje o »slabem« svetu in »dobrem« človeku, ki ga ta svet duši, onemogoča, mu jemlje voljo do življenja in ga na koncu uniči, o svetlih idealih in krivični vsakdanjosti. Te zgodbe se sicer napajajo v sedanjosti, a jo ves čas primerjajo s preteklostjo, ki je bila »zlata doba«, sedanjost pa je kvečjemu »železna«. Drugi pripovedni način pa se vede, kot da ga resnični in namišljeni problemi (včasih jih je težko razločiti), s katerimi smo soočeni tu in zdaj, ne zanimajo: gradi lagodno (postmoderno) pripoved o svetu, v katerem ni in ne sme biti nobenih vzporednic z realnim življenjem, ukvarja se z junaki, ki so konstrukti in ki pravzaprav nočejo biti junaki, ustvarja probleme, ki so samo bleda senca (ali še to ne) resničnih problemov in resničnih ljudi. Ta način se tudi (uspešno) spogleduje s tematiko in z motiviko trivialne literature, saj uporablja njene obrazce in tipične situacije.

Vsak novi rokopis Franja Frančiča pa me utrjuje v prepričanju, da je mogoča še tretja pot, ki se v pripovedi dotika vsakdanjosti, vendar o njej ne moralizira; oblikuje za čas in prostor »tipičnega« junaka (junakinjo), a ga (jo) ne oblikuje v eterično in esteticistično podobo, kakršno goji v svoji pripovedi predvsem ti. mlada proza generacije, ki je povezana z urbanim okoljem in mladostniki brez posebnih življenjskih ciljev.

Trkaj, trka na nebeška vrata pripoveduje, tako kot že mnoge Frančičeve knjige kratke proze in nekateri njegovi romani, o svetu, v katerem živijo ljudje, ki niso samo ujetniki časa, marveč tudi ujetniki svojih notranjih želja, predstav in podob. Frančič opazuje svet tako, da vanj projicira svojo lastno življenjsko izkušnjo, vendar ne v njeni moralistični različici, ki objokuje človeške reve, ampak s trezno distanco, ki oblikuje nove in pretresljive poglede v značilni pripovedni tehniki drobnih, medsebojno povezanih prizorov. Ta pripovedna tehnika, navidez raztrgana, je že postala prepoznavna stalnica Frančičeve poetike. Pri tem Frančič svoje junake vedno prikazuje v njihovih robnih položajih, tako skozi socialno kot tudi skozi psihološko pripovedno perspektivo. Je, ko govorimo o sodobnih slovenskih prozaistih, med najbolj preciznimi opazovalci tega sveta, sestavljenega iz ostrih robov, ujetega v močna, ponavadi skrajna, nepomirljiva in eruptivna čustva. Osebe so pri Frančiču več kot samo nosilci zgodbe, saj je zgodba vedno zaznamovana z mnogimi dodatnimi podatki, ki jih osebe posredujejo bralcu skozi svoj notranji monolog ali pa skozi komentar, ki ga pisatelj vpleta v pripoved. Pri tem Frančič ne dela razlike med drobnimi, komaj opaznimi premiki, ki karakterizirajo ravnanje njegovih junakov in njihovimi končnimi odločitvami, za katere lahko rečemo, da usmerjajo tok zgodbe in jo vodijo proti dramatičnemu koncu.

Franjo Frančič je napisal več kot 30 leposlovnih del – romanov, kratkih pripovedi, pesniških zbirk, dramskih besedil in radijskih iger, od tega skoraj polovico za otroke in mladino. Njegova najpomembnejša dela so prevedena, za mnoga pa je prejel tudi številne nagrade. Franjo pravi, da po tolikih letih pisanja ve, da je literatura »edini pravi breg, ki se ga oklepa, da ne zdrsne v deročo reko ... da je najsrečnejši tisti čas, ko časa ni, ko piše«.

Frančičev pisateljski opus je zapisan verizmu, »cepljenem na izrazito in profilirano etično raven«. Ker Frančič »trga s srcem«, zahtevajo njegova dela celovitega bralca, bralca brez predsodkov, človeka, ki vidi, čuti in misli.

Svet, v katerega so postavljeni junaki njegovih del, je namreč svet pozabljenih in sesutih vrednot, svet grozljive samote, bivanjske stiske in brezbrižnosti, v katerem ljudje z dušami nemočni in prežeti s tesnobo zaradi nepravične usode neusmiljeno propadajo. Pod naturalističnimi slikami zaznamovanih z drugačnostjo, ki se bijejo s svetom, družbo, žensko in samim seboj, pa se skriva osnovno človekovo hrepenenje po ljubezni, pod grobo, včasih tudi šokantno resničnostjo želja, da bi »znali odpreti srce za sanje«.

Prve objave Frančičevih besedil segajo v zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja; odkrito in prizadeto odstiranje takrat prepovedanih tem ter nabitost literarnih oseb z aktivizmom in revoltom sta razburila slovensko javnost. Taki sta krajši pripovedi Egotrip in Ne pa »generacijski roman« o tabuizirani vojaščini, Domovina, bleda mati, ki je bil v nekaj dneh razprodan in ki so si ga bralci za vedno izposodili tudi iz večine slovenskih knjižnic.

Že v tem času je Franjo zapustil Ljubljano in se izselil »na začasno osvobojeno ozemlje«, v Istro, »ki deluje kot obliž na razbolelo dušo njegovih junakov«, kot je zapisal eden od kritikov, »v pokrajino, v katero je treba najprej najti vrata«, v Istro, ki ji navdušeno vzklika: »Imej me rada!«. V Frančičeve zgodbe iz Rose in Istre, gee mee (1993) se prikrade magična dežela, ljudje z zemlje, pretanjena potovanja vase; pripovedovalčeva drža zadiši po nostalgičnem, liričnem.

Lirizem, začudenje in občudovanje pa izžarevajo tudi Frančičeva dela za otroke (Ulica svobode, Otroštvo, Angelo ... ). Čeprav pogosto boleče razgrinjajo stiske odraščanja v neurejenih socialnih razmerah in propadlih družinah, čeprav je »otroško doživljanje vrženo v svet volje in moči«, ostaja hrepenenje po ljubezni in čistem mehko in svetlo. Iskreno je to pisanje o otroškem času, v katerem še znaš poslušati glasove zvezd in obal, sanjati in spraševati, bežati in odkrivati – najbrž zato sodi Franjo Frančič med najbolj brane slovenske otroške in mladinske avtorje.

»Na eni strani kletvica, na drugi uspavanka,« zapiše Boris A. Novak v študiji k pisateljevim zgodbam, »na eni strani tmova stvarnost, na drugi zračna domišljija.« In tak je svet Frančičevih del tudi v novem tisočletju: žalostna družinska zgodba romana v pismih Ljubezni in sovraštva, surovost in hrepenenje, zloraba in zvestoba v romanu Princesa in smrt, pa čudeži in ljubezen v zgodbah in dramskih prizorih za otroke, Hvalnica sončnicam in Lov na sanje.

Odgrinjanje tudi tistega sveta torej, ki ga prepogosto nočemo videti, in spominjanje na otoke, ki smo jih v letih odraščanja pozabili. Literatura, »ki ima oči, ušesa in noge, da gre med ljudi, in veliko srce, da preživi«. In to je veliko.

NAROČILO KNJIGE

na e-pošto: VED@svarun.org

Maloprodajna cena: 8,99 €