Denis Poniž, Trnje v Arkadiji

Dvanajst nesramnih esejev in trinajsti, sentimentalni

OGLEJTE SI DEL KNJIGE

Podatki o knjigi

Avtor: dr. Denis Poniž

Spremna beseda: Ivo Svetina

Fotografija Piranskega zaliva : Anja Bajda

192 strani

21 cm 

O knjigi (Ivo Svetina)

V trinajstih esejih, združenih pod skupnim naslovom Trnje v Arkadiji, se Denis Poniž ukvarja predvsem s stanjem »duha« na Slovenskem. »Duha« (v navednicah) zaradi tega, ker ne gre za heglovski Duh kot vrhovno bivajoče načelo, ampak za kar najbolj vsakdanje, torej banalno, pritlehno, do skrajnosti zmaterializirano (pre)bivanje prebivalcev samostojne slovenske države. »Bivanje«, ker gre bolj za životarjenje, da ne rečemo celo vegetiranje, ki se hrani z neštetimi instant užitki in »fast food« obroki. In vse kaže, da se je to naše, slovensko »duhovno« stanje začelo že s Črtomirjem in z po njem poimenovanim prav posebnim stanjem slovenske »duše« – črtomirovstvom, o čemer je Poniž pred leti napisal sijajno knjigo razmišljanj, in se je pri Cankarju utelesilo kot šentflorjanstvo, čigar plemeniti dediči smo tudi današnji Slovenci, obdarjeni s premnogimi »čednostmi«, ki mnogokdaj zaudarjajo »do neba«, bi rekel Cankar. Pa četudi živimo v samostojni državi, ki – kot vse kaže – nima prave moči nad našimi premnogimi sprevrženostmi; nemara jih celo spodbuja, jih kliče v svetlobo slovenskega vsakdana, da se manifestirajo v kar najbolj razkošni podobi: brez meje, brez mere. Gre za tisti epohalni prestop, ko Domovina postane Država in posameznika nanjo veže le še potni list in plačevanje davkov, kot za Dürrenmattom ponovi Poniž.

V Poniževih esejih se pravzaprav uresničuje neka misel Dušana Pirjevca s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki se glasi, da v prihodnosti ne bo pomembno, kaj bodo drugi počeli z nami, ampak tisto, kar bomo Slovenci sami počeli s seboj. In Poniž skuša prav znotraj te misli opisati današnje stanje slovenske »zavesti«; to pa dela tako, da neusmiljeno biča slovenske »ne-čednosti«, zaradi česar njegovo pisanje ni le ironično, mestoma celo sarkastično, temveč predvsem osebno prizadeto, saj se zaveda, da je – hočeš nočeš – del te sprevržene »zavesti«, ki namesto resnice časti laž, namesto dela grabežljivost, namesto resničnega svetovljanstva (ki se po Fichteju vedno kaže predvsem v mišljenju in ne toliko v dejanjih) pa le kvazi kozmopolitizem, to lahkotno in lahkomiselno sprehajanje po svetovnih prestolnicah, ki naj bi se globoko priklanjale slovenskemu duhu, takoj ko se slovensko stopalo dotakne velemestnega trotoarja.

Poniž pa ni neusmiljen le do vseh novodobni slovenskih »razposajenosti«, ki pričajo o tem, da smo izgubili vsakršen čut tako za etiko kot za estetiko, temveč je strog in nepopustljiv tudi do samega sebe. In prav to je največja vrednost pričujočih esejev, teh »poskusov« spopada s slovensko resničnostjo. Saj avtor nedvoumno zapiše, da si želi biti kmet, še več, da je kmet in ne urbani prebivalec, vrhunski intelektualec, doktor literarnih znanosti, redni profesor, teoretik, esejist, dramatik, pesnik – kar Poniž vse je in to v kar najbolj vrhunski formi. Nemara se v tej vsekakor dovolj nenavadni ali vsaj nepričakovani želji zrcali tudi Poniževa osebna, bridka izkušnja iz totalitarnih časov, ko mu je bilo onemogočeno, da bi skladno s svojimi intelektualnimi sposobnostmi razvijal in udejanjal svojo univerzitetno kariero. Zato je avtorjev odmik v držo »kmeta« razumeti nemara celo kot nekoliko kandidovsko držo, ki uvidi neplodnost bojevanja z »najboljšim vseh svetov«.

Poniževi eseji pa so tudi nenehno spraševanje o tistem (metafizičnem) »sidru«, vrhovno bivajočem principu – Bogu torej – ki uravnava naša človeška življenja, in to ne le z božjimi zakoni, temveč tudi z zakoni, narejenimi po človeški meri, saj je nenazadnje edino pravo domovanje Boga človekovo srce in ne cerkvena inštitucija, pa četudi še tako mogočna katedrala. Tako v eseju o slikarju Krištofu Zupetu prepozna človeka, v katerem se je »naselila« brezmejna vera v Boga, zaradi česar umetnikova roka zapisuje njegovo vero, njegovo bogoiskateljstvo, njegovo »borbo« z Bogom. Ker Bog je, piše Poniž, »prisoten v vsaki (slikarjevi), tudi najbolj neopazni in najbolj zastrti potezi, drobnemu drhtenju svinčnika, oglja ali čopiča«. Krištofovo slikarstvo – torej umetnost nasploh – Poniž razume kot »dialog z Absolutnim«. To pa je tudi edino pravi po-klic umetnika, če se hoče rešit šentflorjanskega prekletstva in polomiti vse trnje, da Domovina, ki se je oklicala za Državo, (znova) postane Arkadija.

Poniž pa ni kritičen le do sodobne Slovenije, prav tak je tudi njegov odnos do (ob)ljubljene Evrope. Je skeptik, ne le t.i. »evroskeptik«, temveč skeptik, ki Evrope nikakor ne more (noče) razumeti kot našega (novega) doma, v katerem bomo udejanjili vsa svoja hotenja in se nam bodo uresničile vse naše želje, ampak Evropo razume tudi kot prostor permanentne krize, ki je v preteklosti že mnogokdaj prerasla v kataklizmo – mesarsko klanje in razčlovečenje. V eseju Evropa (ob)ljubljena, ki se začne z daljšo pesnitvijo Noč nad Evropo, zaslutimo odmev kosovelovske temne, nihilistične vizije umirajoče Evrope. Kajti problem Evrope ne more in ne sme biti (le) njena ustava (ki je še ni), niti spraševanje o tem, ali se je evropska skupnost ljudstev in narodov (samo)utemeljila na krščanskem nauku, ampak je to v prvi vrsti evropska vzvišenost, nadutost, samozagledanost, ki ves ostali svet vidi kot svoje igrišče, na katerem bo uveljavljala svojo (umišljeno) prevlado in premoč.

Nenazadnje je treba opozoriti tudi na Ponižev esejistični jezik, na njegov slog, ki se rojeva iz spoznanja vsakega pravega esejista, da je to (literarna) forma, ki zahteva prav posebno spretnost ne le duha, temveč tudi jezika: ta jezik je venomer, tudi tedaj, ko se ogrne v ironijo, sarkazem, mestoma celo v hoteno grotesknost, skrajno kultiviran, precizen, pretehtan, venomer potopljen v skrb za so-zvenenje pomena in zvena.

Skupini 441, katere član je bil tudi sam, je Denis Poniž posvetil svoj zadnji, trinajsti, »sentimentalni« esej. V tem eseju se Poniž pokaže kot pošten in samemu sebi zvest premišljevalec, esejist, ki mu gre za resnico, samo za resnico in zaradi tega, navkljub »sentimentalnosti«, ne podleže mitiziranju in mistificiranju. Resnici je treba posoditi svoj jezik, svoje srce, svoje življenje: tako lahko razumem Ponižev pogled v »daljna« Šestdeseta, to enkratno in neponovljivo desetletje, ki se nam je zdelo, da traja (najmanj) sto let. In v katerem se je izoblikovala tudi Poniževa kritična zavest in skeptična (ne cinična!) distanca do slovenstva in vseh njegovih benignih in malignih obolenj.

Slovenija seveda nikdar ni bila in tudi ne bo Arkadija! Arkadija kot idealna utopija, Sončno mesto Tommasa Campanelle, kraj, kjer človek ne more ne živeti ne umreti; Slovenija kot esejistova domovina in Država nas vseh; prostor, o katerem smo te dni, ko smo praznovali petnajstletnico osamosvojitvene vojne, lahko iz ust vrhunskega politika slišali, da so »nebesa pod Triglavom« –  nič od tega!, z grenkobo ugotavlja Denis Poniž. Njegovi eseji zatorej niso in tudi ne morejo biti »niti obtožnica«, še manj pa »načrt za prenovo«. So samo jedek strup, ob katerem se nehote spomnimo besed, ki jih je 18. avgusta 1778 v pismu prijatelju Martinu Kuraltu zapisal A. T. Linhart, in sicer, da je »naša domovina kakor vlačuga, ki zmerom vabi in zmerom išče zaprek, da bi ne bilo treba preiti k stvari«.

O AVTORJU

Dr. Denis Poniž se, poleg pisanja poezije, proze in kritike, ukvarja tudi s teoretičnim  pisanjem o esejih in praktičnim pisanjem esejev. Doslej je izdal naslednje samostojne esejistične zbirke: Pot, Znaki in poetike, Molk in pisava in Črtomirovo slovenstvo.

V hrvaščini je leta 1984 na Reki objavil zbirko esejev Razgovori sa literaturom (Pogovori z literaturo).

OGLEJTE SI DEL KNJIGE

Delo, 29.11.2006, str. 15

Bukla

http://www.bukla.si/index.php?prikaz=iskalnik&id_knjige=5997

Mariborska knjižnica - Erika Vouk

http://www.mb.sik.si/priporocamo_opis.asp?lang=sl&str=51&id=18

Mladina - Marcel Štefančič, jr.

Radio Slovenija, S knjižnega trga - Matej Bogataj

Denis Poniž: Trnje v Arkadiji (Ved, 06)                      

 Zbirka Trnje v Arkadiji ima podnaslov, ki je skoraj natančen, namreč dvanajst nesramnih esejev in trinajsti, sentimentalni. Nesramni so Poniževi eseji v dveh pomenih; najprej gre v njih za držo, ki brez sramu in brez zadržkov piše o revah in stiskah današnjega časa, najdlje se pomudi pri kulturi in kulturniških anomalijah, pri tem pa akterjem slovenske kulturne scene prav nič ne prizanaša. Njegova osnovna predpostavka je, da je Slovenija lep kotiček sveta, da bi lahko bila Arkadija in obljubljena dežela, vendar pa je tudi v tem raju kača, trnje. Seveda metaforično; tisti, ki ne kultivirajo tega zemeljskega raja, so »intelektualci, ki so se razglasili za razumnike in zdaj kot ponoreli šamani plešejo okrog svojih političnih idolov«, zapiše, še bolj pa ga moti, da se resnica izgublja, namesto nje prevladujejo podobe, ustvarjene v virtualnosti in za virtualnost. Pri tem vztrajanju na resnici in pravih vrednotah v nasprotju s prevladujočimi se nam Poniž kaže kot kleni varuh tradicije, kot nekdo, ki ve, kaj je res in kaj so zgolj videzi.

Njegova osnovna diagnoza stanja v tej Pustoti je, da pravzaprav vsakega iskalca resnice onemogočijo – in potem našteva – nekakšni neoliberalci, polpismeni kritiki, ki delujejo v čredah, eldeesovska četica z lizačicami riti in ostalega, komunistični podmladek, demimondke, bradati komparativisti, čandrovščina, ki jo po analogiji z ždanovščino sploh uporablja kot zbirni pojem za vsakovrstne podmizne kupčije in korupcijo tistih okoli korita, pa beletrinci in literaši, ki so s tistimi okoli Društva svinjskih polovic kompaktna klika. V Poniževem pisanju ne manjka prizorov žrtja in pitja, ki so vredni menipejske satire, zato se v nekaterih esejih sklicuje na Rabelaisovega Gargantuo, sicer pa je blizu recimo Šeligovim Lahkotnim menipejam ali Demonom slavja, le da so eseji manj literarni. In bolj užaljeni; ko na primer piše o filozofu spod Krima s krompirjastim obrazom ali pa o njegovem kolegu, ki šprica sline in krili z rokami, vidimo, da je samo prišel do roba neokusne karikature. Njegovo žaljenje telesnih karakteristik - niti ne sogovornikov, temveč ljudi, ki jih v silnem gnevu mimogrede ošvrkne – so verjetno ena nižjih točk slovenske esejistike.

Ne gre za to, da se s Ponižem ne bi strinjali okoli detekcije stanja, vsekakor je v slovenski kulturi in njeni kadrovski popolnitvi marsikaj narobe, pretok med glavno strujo in vsem drugim je zamašen, gnečo okoli korita pa še povečujejo nekateri z iz grobih športov pobranimi prijemi, ki ne pustijo nikogar zraven in pri tem še favlajo. Strinjati se moramo s Ponižem, da je prišlo do koncentracije nekakšne odličnosti s strani tistih, ki so sebe vsilili kot normo odličnosti, in brez dvoma obstaja potreba po prezračenju tega kulturnega prostora, po odprtju možnosti za vse tisto, kar se zdi obrobno in mimo glavnega toka, da vstopi v prepišen in pretočen kulturni prostor. Vendar sta ton in stil teh zapisov preostra za Ponižev položaj; čeprav se sam počuti odrinjenega iz slovenskega javnega prostora, od časov, ko ga je udba, piše, izločila kot asistenta s Filozofske fakultete, je zdaj »med glumači in njihovimi krotilci«, torej na gledališki akademiji redni profesor, pa vendar mu je onemogočeno nastopati na nacionalni televiziji in še kje. Zdi se, da je Poniževa zgodba ena tistih, ki podpirajo naše prepričanje, da bi moral pretežni del denarja za pluralizacijo medijev v kulturo, s posebnim oziroma na nastopih žrtev prejšnjega in tega režima, recimo Poniža.

Poniž pa je pri svojem pisanju tudi pavšalen, zanj so vsi isti, razen mrtvih pisateljev Marjana Rožanca, Gregorja Strniše, Edvarda Kocbeka sta mu blizu le Franjo Frančič in slikar Krištof Zupet, o njiju napiše afirmativne eseje, tudi tema zavezanosti in poslanstva umetnosti je v teh delih zbirke najbolje tematizirana, kot nekje drugje odnos do Boga, vendar pa tudi ta razmišljanja izkorišča kot priložnost in razkrinkavanje. Nič manj polemičen in silovit ni Poniž takrat, kadar govori o Sloveniji in Evropi, ali pa o svetovljanstvu slovenskih literatov. Kot evroskeptiku se mu zdi to prerivanje v Evropo sumljivo, predvsem zato, ker smo to isto Evropo mi, pravi, branili pred Turki in islamom, zdaj pa nam modni filozofi govorijo, da so tudi ti ljudje vredni naših simpatij; Poniž ve, da ni tako, in izpade islamofobno, vendar ne prestopi obstoječih mej sovražnega govora.

Ko že mislimo, da bo trinajsti esej res sentimentalen, da bo spregovoril o Poniževem vstopu v literaturo v šestdesetih letih, ko je bil prostor odprt in svoboda ustvarjanja skoraj brezmejna, energije speljane v eno smer, pa vidimo, da tudi šestdeseta niso bila prava Arkadija, pritiski zdravih sil v politiki in kulturi, pa dejstvo, da so se iz kroga neoavantgardnih skupin, njegove 441 in drugih, prebili naprej napačni ljudje, kapne pelin tudi v Poniževo analizo teh časov. Arkadije torej ni in je ni bilo, bi lahko povzeli, vendar nam zato še ni treba gledati zaraščanja trnja vsepovprek. Redčenja pa je potrebna tudi prekomerna nesramnost Poniževih esejev, saj z njo odvrne svoje morebitne somišljenike.

Primorska srečanja, št. 300

Primorski dnevnik, 21.4.2007