|
V bližnji
prihodnosti v oddaljenem popolnem svetu pod umetnim atmosferskim plaščem živi
idealna družba. Vendar čudoviti življenjski pogoji skrivajo temne plati
veličastnega življenja. Prikrita kontrola ni tako moteča kakor oko kamere,
vendar vseeno omejuje posameznika na tisoč in en način.
DenTer je
tiste redke vrste posameznik, ki se ne pusti omejevati. Z izumljanjem novotarij
si krajša čas. Bo preživel brez neljubih posledic, posebno še, ker je dekle, ki
si jo je izbral, padlo v oči nekomu, ki ima v rokah oblast in moč …?
Knjiga Amedeje Ličen se ne pusti vmetodizirati. Lahko ji rečete fantazijska
epopeja ali kar koli drugega ... Kaj torej sploh povedati o njej? Da presega
strogi žanr, sem že omenil. Da je zelo racionalno in hkrati »fantastično«
utemeljena v svojem »sistemu«, tudi. Da je v njej nadgrajen klasični
postmodernistični postopek banalnih sredstev (cigarete, preproga, šampanjec
...), ki funkcionirajo na novih in umetniško literariziranih plasteh, hkrati pa
ohranjajo svojo prvotno vlogo, tudi ni treba poudarjati preveč na glas, to naj
bo delo literarnih znanstvenikov, ki nimajo časa za zaresno branje. Treba pa je
poudariti, da vsebuje nekaj, kar knjigam tovrstne sorte, ki jih je pri nas malo
ali nič, pa tudi v svetu zmerom manj zares vrednih, nenačrtno sproduciranih,
manjka: humor. In to ne humor, ki bi črpal neposredno iz situacij ali
želel biti prisoten zaradi lažjega ali olajšanega branja. Ta humor je dejansko
ogledalo. Kolikor bolj se zrcali, toliko bolj je zanimiva hipoteza o
nebesih na Zemlji. In kateri svet je pravzaprav Veličastni? Kateremu mahamo v
slovo? Tistemu, ki se odraža v tem ogledalu ali kakšnemu drugemu, ki bo treščil
v vas med vrsticami?
Opogumite se torej in stopite v veličastni svet Amedeje Ličen. Pardon, v
veličastni svet njene knjige. In imejte pri roki kalkulator. Toplo svetujem tudi
brisačo.
- Matej Krajnc, iz spremne besede
O D L O M E K
Politika je bila pred veličastnostjo najbolj zdrgnjena beseda med vsemi
starostnimi in interesnimi skupinami. Tudi na spletnih iskalnikih je bila daleč
na prvem mestu in ni bilo omizja, kjer se je ne bi vsaj dotaknili. Tlačila se je
v vsak pogovor in če so štirje sedeli za mizo, pa je eden zavzdihnil, drugi
zavzdihnil še močneje, tretji pa je zastokal, je četrti gotovo rekel: »Ali še ne
mislite nehati čveketati o politiki?«
Jasno, da to ni vodilo nikamor, še najmanj pa v VeliČastni
svet. Zaradi predispozicij ženskega spola, kar
beseda politika vsekakor je, je vštric z neselektivno spolno slo poobčevala 99,9
odstotkov svetovnega prebivalstva in to je bil dovolj tehten razlog, da se nekaj
ukrene. Ko so začeli ukrepati, kakor se pri trdovratnih okužbah pač mora, so
ukrepali radikalno in politika se je znašla na spisku trikrat podčrtanih,
neprimernih, nepriporočljivih in neželenih besed.
Politika je bila iztrebljena, saj je s časom postala umazana pocestnica, ki se
vlači od ust do ust in se zraven pretvarja, da je zastonj. Ko je nekomu
povzročila nepopravljivo škodo na račun njegovega časa in razpoloženja, si je
poiskala nove žrtve.
|
