VeseloNaOder

V zbirki Veselo na oder srečamo številna odrska besedila, ki se veselo in pogosto uprizarjajo v številnih gledaliških skupinah in na osnovnih šolah. Teh besedil je več vrst, od povsem izvirnih (zvečina komedij), do predelav znanih tem, pri teh slednjih predvsem za mlade, kjer izstopa predelava Sneguljčice, takšne, kot si jo predstavljamo dandanes, s sodobno dikcijo in odločnejšim značajem.

Narava iger, ki jih piše Olga Paušič, je takšna, da se ne zadovolji zgolj s prikazovanjem situacij in interakcij med njimi (in posledično osebami v njih), ampak gre v njenih besedilih za večplastno prikazovanje sodobne družbe in tudi angažirano pisanje, ki pa nikoli ni vsiljivo, ampak njegova morala deluje podtalno, tako, da lahko bralec ali gledalec uživa v tekstu in hkrati pobere smetano problematike, ki ga prinaša. To seveda ni izumljanje tople vode, takšen je značaj vsakega pravega in presežnega tovrstnega teksta. Mlade hkrati izobražuje in zabava, odrasle pa, ki večkrat potrebujejo streznitve, zabava in opozarja. > več

O D L O M E K (Sneguljčica)

SNEGULJČICA (hodi po gozdu, si poje pesem o medu): Če ješ med, nisi bled … nisi len, ne lesen … Če ješ med, si sladkosned, vedno zdrav … nikdar nergav … (Ker jo je strah, začne še ŽVIŽGATI. Pride do hišice palčkov. Na pročelju piše HIŠA GOZDNIH PALČKOV. Potrka. Nihče je ne sliši, ker je v hišici zelo hrupno. Trka s pestjo. Nič. Zdaj je že kar jezna.)

Kaj se to pravi? Gost na vratih, pa nihče ne odpre! Kar vstopila bom. (Vstopi. PALČKI so vsi na kupu, suvajo se in lazijo drug čez drugega. Očitno so se sprli. Kar nekaj trenutkov sploh ne zaznajo prisotnosti tujke.)

Mir, ljudje! Kaj pa počnete? (PALČKI se zabuljijo vanjo, otrpnejo ...) Kakšno obnašanje pa je to? Trkam in razbijam po vratih, pa nihče ne sliši.

(PALČKI zijajo, počasi se dvignejo in se postavijo v vrsto pred SNEGULJČICO. Otresajo si smeti s hlač, poravnavajo majice. Tu in tam še kateri uščipne drugega, da slišimo AU in JOJ.)

SNEGULJČICA: Kaj ste nemi?

HIŠNIK: Nismo! Presenetila si nas. Vdrla si v našo hišo. Ne pridemo do besede. Jezni smo. Zmotila si nas pri večerni rekreaciji.

> več

O AVTORICI

Olga Paušič, po izobrazbi slovenistka, je doslej izdala zbirko kratke proze in pesmi Obrazi (s Štefanom Hozjanom), samostojno zbirko avtobiografske kratke proze Imejmo jih radi, zbirko odrskih besedil Šolski štosi, in mladinske romane: Junaki, Skrivnosti (priznanje JSKD Slovenije) in Osumljen. Veselo na oder je njena sedma knjiga.

-------------------------------------------------------------------------------------------------

NAROČILO KNJIGE

na e-pošto: VED@svarun.org

------------------------------------------------------------------------------------------------

Matej Krajnc:

Nekaj besed na rob dramskim besedilom

Slovenskim bralcem ime Olge Paušič ni neznano. Izdala je več knjig, v katerih se je lotevala tako poezije, proze kot dramatike, pri založbi VED pa je nedolgo tega izšel njen mladinski roman Osumljen, ki se loteva homofobije, pri nas v teh časih tako moderne, a za 21. stoletje tako zelo sramotne problematike. Avtorica je vse svoje življenje posvetila literaturi in gledališču v lendavskih krajih, kjer je ustvarjala in službovala in kjer še vedno ustvarja. Dobršen del njenega ustvarjanja je, tudi zaradi tovrstne službe, posvečen mladim. In medtem ko se v Osumljenem spopada z romaneskno strukturo, se v pričujoči knjigi srečujemo z dramskimi besedili, z igrami, ki se bolj vežejo na njeno podobno predhodno zbirko Odrski štosi.

V zbirki Veselo na oder srečamo številna odrska besedila, ki se veselo in pogosto uprizarjajo v številnih gledaliških skupinah in na osnovnih šolah; preverjena besedila torej, kot pravi avtorica. Teh besedil je več vrst, od povsem izvirnih (zvečina komedij), do predelav znanih tem, pri teh slednjih predvsem za mlade, kjer izstopa predelava Sneguljčice, takšne, kot si jo predstavljamo dandanes, s sodobno dikcijo in odločnejšim značajem.

Olga Paušič pri pisanju ni starokopitna; zdi se, da se ravna po načelu, da je za literaturo pravšnja vsaka beseda, če vemo, kam jo postaviti, recipientom svojih iger pa tudi noče vbijati kakšne lažne morale. Če se v igri pojavi torej kakšna močnejša beseda (v mladinski komediji Na pragu poletja denimo srečamo rit, vagino, penis ...), je to zato, ker tja sodi in ker sodobna mladina ne živi več v časih Kekcev in pestern. Ne glede na to, koliko varuhov lažne morale imamo (ali nimamo) pri nas.

V rokah kakšnega drugega, manj veščega pisca, bi besedila, ki so pred nami, in jih, kar je tudi lastnost dobrega pisanja, odlikuje pristen humor, lahko postala odrski pamfletki na prvo žogo, nekaj, s čimer si zapolnimo čas, ker je z otroci (in odraslimi) treba pač kaj početi, še posebej s tistimi, ki so ali šolobvezni ali upokojeni. Zato v raznih upokojenskih gledaliških skupinah najdemo igre na ravni Gruntovčanov, tudi amaterski (ali pa profesionalni) igralci v srednjih letih večkrat izgubijo občutek za dojemanje tistega, kar je povsem ljudsko ali pa ima v sebi zgolj elemente ljudskosti. Igre Olge Paušič se igrajo v naboru vseh življenjskih obdobij, tako otroškega kot zrelega in še zrelejšega. Njihov humor je dobro doziran.

In čeprav iz besedil kar vreje nekakšna radoživa lahkotnost, še zdaleč ne gre samo za to. Je pa res, da je »življenjska moč« ena ključnih besed v pisanju Olge Paušič, najsi gre za romane ali dramska dela. Zato na rob besedilom, ki so pred vami, zapišimo zgolj še, da se ključ do njih skriva predvsem v naslovu: Veselo na oder. Šele tam namreč zaživijo v pravi dimenziji in v polni meri.

O D L O M E K (Sneguljčica)

Mir, ljudje! Kaj pa počnete? (PALČKI se zabuljijo vanjo, otrpnejo ...) Kakšno obnašanje pa je to? Trkam in razbijam po vratih, pa nihče ne sliši.

(PALČKI zijajo, počasi se dvignejo in se postavijo v vrsto pred SNEGULJČICO. Otresajo si smeti s hlač, poravnavajo majice. Tu in tam še kateri uščipne drugega, da slišimo AU in JOJ.)

SNEGULJČICA: Kaj ste nemi?

HIŠNIK: Nismo! Presenetila si nas. Vdrla si v našo hišo. Ne pridemo do besede. Jezni smo. Zmotila si nas pri večerni rekreaciji .

SNEGULJČICA: Jezna sem jaz, ker ste me pustili stati pred vrati. To ni vljudno, ni kulturno.

HIŠNIK: To je NAŠA hiša, počnemo, kakor se nam zdi!

SNEGULJČICA: Glej, glej, res ste hudo jezni. (Gre od enega do drugega. Na majicah imajo zapisana imena. Glasno bere): KUHAR, POMIVALEC, SMETAR, LENUH, HIŠNIK, ČEBELAR. Samo šest imen, kje pa je sedmi?

HIŠNIK: Naš brat PESNIK je šel na svetovni kongres palčkov v veliki Smaragdni gozd.

SNEGULJČICA: Tako? Srečnež! Kako lepa imena imate! Kateri je Čebelar? Tudi moj prijatelj lovec Jaka je čebelar.

ČEBELAR (se prigunca in se stisne k njej): JAZ sem ta – Čebelar.

HIŠNIK: To niso naša imena, trapa, ampak naše funkcije v skupnosti gozdnih palčkov.

LENUH (govori počasi, vleče besede): Imen sploh nimamo, samo FUNKCIJE!

SNEGULJČICA: Še bolje je tako, bom vsaj vedela, kdo mora kaj postoriti.

ČEBELAR: Zakaj bi pa morala vedeti? Saj ne živiš v naši skupnosti.

SNEGULJČICA: Veste – nujno potrebujem varno zatočišče. Ostala bi pri vas.

LENUH: Kaj? Da bi ostala? Saj nimamo prostora!

SNEGULJČICA: No, dokler je PESNIK zdoma, je dovolj prostora še zame, kajne?

POMIVALEC: Kaj?

SMETAR: Ostati hočeš?

ČEBELAR: Kar tako?

KUHAR: Saj nisi povabljena!

HIŠNIK: To ne bo šlo! Ni prostora zate!

KUHAR: Že tako se stiskamo!

LENUH:Ne maramo obiskovalcev, posebno žensk ne!

SNEGULJČICA: Dajte, no! Lahko bi vam pomagala. Kuhala bi, prala, pometala, vrtnarila ...

HIŠNIK: Vse to bi zmogla? Ti sama?

SNEGULJČICA: Seveda, malenkost zame. Vi pa mi boste odstopili kotiček pod vašo streho. Smo zmenjeni?

(PALČKI se spogledujejo, a niso pretirano navdušeni.)

POMIVALEC: No ja, pa ostani … če misliš, da moraš.

HIŠNIK: Kdo pa sploh si?

SNEGULJČICA: Sneguljčica sem. Vse drugo vam povem med večerjo. Spekla vam bom ... medeno torto. Med je zelo zdrav. Čebelar – a lahko?

ČEBELAR: Seveda … že hitim po veliiiiko skledo medu!

HIŠNIK: Naš jedilnik pravi, da ...

POMIVALEC: Ne gnjavi, naj skuha ali speče, kar hoče ...

KUHAR: Samo da meni ni treba!

SMETAR:Od danes je naša! Sneguljčica je naša!

KUHAR: Potem pa ji zapojmo našo Gozdno himno!

LENUH: Meni se ne ljubi … raje bi šel dremat …

ČEBELAR (ga sune v rebra): Migni, kaj boš zabušaval!

...

KRALJICA: Kar naprej!

LOVEC (zadihano): Opravil sem, moja kraljica.

KRALJICA (jezno): Kaj pa DOBER DAN? Ven pojdi in vstopi, kot je treba!

(LOVEC se obrne, gre ven, znova potrka.)

KRALJICA ponovi: Kar naprej.

(LOVEC vstopi, pozdravi in ponovi, kar je prej sporočil – diha kot lokomotiva.)

KRALJICA: Pa kaj ti je, imaš slabo srce?

LOVEC: Hitel sem kot veter, da vas razveselim z novico.

KRALJICA: No prav, pripoveduj … preden te bo kap!

(LOVEC debelo gleda in zija z odprtimi usti.)

KRALJICA: Kaj zijaš? Pripoveduj!

LOVEC: O čem?

KRALJICA: Kako si se znebil Sneguljčice.

LOVEC:Saj ni kaj reči. Kar izginila je. Samo tole je ostalo. (Pokaže njeno ruto.)

KRALJICA (vzame ruto in jo ogleduje ter obrača): Izginila, praviš? Izhlapela?

LOVEC: Ne vem. Ko sem se zbudil, je ni bilo več ...

KRALJICA: Zbudil? Osel kronani! Zaspal si, pa ti je pobegnila, kajne?

LOVEC: Izginila je! V glavnem je ni več tu. To ste hoteli.

KRALJICA (divje – besno): Osel, osel, osel!

LOVEC (se umika): Ni prav, da me zmerjate ...

KRALJICA (tuli): Izgini iz moje sobe, če ne, te zmeljem v prah in te pometem v smetnjak. IZ-GI-NI!

(LOVEC se ritensko umika in spet telebne iz sobe. KRALJICA je besna, hodi gor in dol po sobi.)

ZRCALO: Pomirite se, veličanstvo.

KRALJICA: Kako mi lahko rečeš kaj tako trapastega! Glej, glej, spet ena guba pod očmi. (Se gleda v zrcalu.) Na tem dvoru so sami nesposobneži! Lenuhi in nesposobneži!

ZRCALO: Naj vam prinesejo metin čaj z medom. Pomirja živce. (KRALJICA se postavi predenj in mu požuga s pestjo, kot bi ga hotela zlomiti. ZRCALO se umakne korak – dva.) Naj vam povem, kje je Sneguljčica?

KRALJICA: Čakam.

ZRCALO: Zatekla se je v hišico gozdnih palčkov.

KRALJICA: Palčkov? Kje so kakšni palčki? (Premišljuje.) Torej jo še lahko dobim v pest!

ZRCALO:Če boste dovolj spretni, lahko.

KRALJICA: Seveda bom spretna! Sem že! Že imam idejo! (stopi v ospredje in pove načrt): Preoblekla se bom v grdo starko in šla do hišice gozdnih palčkov, s seboj pa vzamem strup ... Ne, pomarančo bom zastrupila. Le počakaj, sneguljčica! (se obrne k zrcalu): Potem bom končno najlepša v kraljestvu!

ZRCALO: No, tega ne morem z gotovostjo reči. Vsak dan se rodi kakšna lepotica!

KRALJICA: Tiho bodi, sicer te vržem v smetnjak! (Odvihra z odra.)

Osumljen