Zbirka kratkih zgodb Kot žaba na avtocesti Milojke Komprej je nepogrešljiva, zabavna in poučna kot stara pratika  – ni je težave v življenju sodobne ženske, ki je Komprejeva ne bi predstavila povsem samosvoje, duhovito in napeto, zabeljeno z obilico humorja, ki pod smehom skriva marsikatero resnico in bodico. Je kot prašek proti glavobolu: preberite in se nasmejite. Prepričajte se, da iz nič sicer še zmeraj ni nič, iz zgodbe pod spretnim peresom pa nekaj nastane!

Barbara Korun

 

 

Vsakdanjost je zvita reč: ko že misliš, da jo obvladaš, se ti izmuzne in se znajdeš spet na začetku. Ni ga, ki bi jo res obvladal, pa jo vendar vsi poskušamo obvladovati, tako ali drugače. Nekateri se ji na koncu vdajo, drugi jo spet prenesejo v literarno izkušnjo.

Vsakdanjost v literarni izkušnji je v najboljši izdaji pravzaprav mimezis, ne tako tuja, kot se sliši, pa vendar. Mimezis lahko deluje na različnih ravneh, bodisi kot dobesedno prestavljanje izkušnje in opazovanja, bodisi kot nadgradnja – takrat lahko govorimo o literarnem delu, ki posnema. Vsakdanjost, če že govorimo o njej.

Dandanes je kritika sicer bolj naklonjena sfilozofiranim tekstom kot pa »zgodbi«; pisatelj se mora nekaj »iti«, pa je cenjen. Eksperiment je že nuja, a zanj ni več sredstev: samo da je. Potemtakem se večkrat srečamo s svojevrstnim larpurlartizmom ali pa z drugo skrajnostjo: šablonizacijo. V takem literarnem prostoru je mimezis z vsakdanjostjo pod roko dobrodošla osvežitev.

In kaj naj pomeni osvežitev v nekako »običajnih« zgodbah o obiskih, prijateljicah, premišljevanju o želji po ustvarjanju, ki jo »omejujejo« družbene norme skrbeti za družino in dom ... če si ženska, seveda? In v zgodbah Milojke Komprej ženska enostavno si. Lahko sanjariš, ampak to ti nič kaj ne pomaga. Kaj storiš? Poskušaš krasti proste trenutke in upesnjevati svojo izkušnjo in željo, ihto, slo po pisanju.

Če bi Milojka Komprej to počela po »tofovsko«, na prvo žogo, bi dobili še eno zbirko poduhovičenih zgodb gospa v najboljših letih, ki tarnajo nad svojo usodo. Vendar pa njene zgodbe rešuje občutek za samoironijo in tako se zlahka postavi »nadse«. Milojka Komprej torej ni »večerniška« pisateljica, pač pa ji gre za nekaj več: ne za vsako ceno zabavati, ampak tudi dati v premislek.

Komprejeva upesnjuje vsakdanjost. Osveži jo s tem, da jo samoironizira in tako na videz običajne zgodbe matere, soproge in navsezadnje tudi gospodinje, ki jo tlači pisateljska nuja, dobijo nekakšen samobodičast izraz. Milojka Komprej ne resignira, čeprav se zaveda svojih omejitev. Njene zgodbe niso suhoparen dolgčas vedno istih opravil, obiskov in dogodkov, pač pa vsakdanjost v njenih zgodbah sama sebi kaže zrcalo. In vsakdanjosti ni vedno všeč, kar vidi. No prav, večinoma ji ni všeč, kar vidi. A ne obupa, ampak se posmehne. Čas namreč dela v njeno korist.

Še opomnik: pripoved Milojke Komprej ne potrebuje mojstrskih akademskih besednih artikulacij. Postavi se pred ogledalo in si pusti narekovati.

Matej Krajnc