|
V
raznovrstni ustvarjalni dejavnosti slovensko-avstrijskega književnika Leva
Detele (Maribor, 1939), čigar zapisovalski instrument je celo dvojezičen, enako
briljantno suveren v primarni slovenščini kot v sekundarni nemščini, med kratko
prozo, romani, literarnozgodovinskimi, kritičnimi, esejističnimi spisi,
dramskimi besedili in prevodi zavzema poezija, izvirno pisana v slovenskem
jeziku, nedvomno posebno mesto. V njej je namreč mogoče videti stržen široko
razvejenega drevesa avtorske pisave, drevo pa je osrednji simbolično-metaforični
fenomen v bujnem imaginariju Detelove poetike (gl. pesnitev Sedemglavec).
Čeprav so v
zbirki Zvezde, zanke, kolikor je mogoče presoditi, v glavnem po nastanku
starejši teksti (avtor jo je, nakazujoč zaporedje, v rokopisu označil kot »prvo
pesniško zbirko«) kakor v Svetlobi na škrlatni obali (v rokopisu
označena kot »druga pesniška zbirka«), ju njun sočasni izid tako rekoč
avtomatično sopostavlja tudi v določeno medsebojno zrcalno razmerje. To razmerje
je dialektično podvojena pesnikova avtorefleksija v smislu, poenostavljeno
rečeno, opozicije med »zunaj« in »znotraj« ali sveta in intime, ki se v
ekspresivnih konsekvencah iz bivanjskih izkušenj kažeta kot »v principu«
depresivna, subjektovo identiteto zatirajoča zgodovina in afirmativna, isto
oživljajoča ljubezen. V tej zvezi so pri lociranju ključnih besednih toposov
zgovorne naslednje navedbe iz Zvezd, zank, cikel Homo xerox,
pesem Klonova tožba: »Odprl sem vrata / in zagledal / samega sebe, / kako
opazuje od zunaj / svoj lastni jaz od znotraj / … / kruti betonski zid /
domnevnega enaindvajsetega stoletja«. Ta shizoidna samopotujitvena optika določa
prostor in čas subjektove drame individuacije z »aktualistično« natančnostjo, ki
je bila neznana v Detelovih predhodnih zbirkah, kljub temu pa se ne odreka
občutku negotovosti, kajti določitev stoletja »pred zidom« spremlja oznaka
domnevnosti. Kljub vsemu novodobnemu tehnološkemu racionalizmu se orientacija po
»zvezdnih zankah« izgublja v ekspresiji iracionalnega, nadrealnega, sanjskega,
id-ovskega, se pravi vsega, kar v osnovnih potezah označuje esencialno poetično
imaginacijo Detelove pisave (prim. Derrida: pisava kot sanje).
Kolikor
bibliografski formalizem dopušča »simptomsko pomenljivost«, je za Detelove
publikacijske začetke značilno nenavadno zvrstno zaporedje prvih treh
(slovenskih) knjig: Blodnjak, Junaštva Slamnatega Krpana, Atentat
(1964, 1965, 1966; Trst, založba Slovenska knjiga – s samooznako:
»avantgardistična dela slovenskih avtorjev«); prva je zbirka kratke proze, druga
je dramski tekst, tretja ima podnaslov Proza in pesmi. Najprej se je
torej predstavil kot prozaist, nato kot dramatik, šele v drugem delu svoje
tretje knjige kot pesnik (dve pesmi sta sicer že v prvi knjigi). Skupna
značilnost vseh treh knjig je groteskna fantastika, na prvi pogled »neobvezno«
ironična, abstraktno satirična, dejansko pa izpoveduje mučno bivanjsko ujetost v
pravljično grozljivost. Štirivrstična kitičnost z nizanjem preprostih
tretjeosebnih povednih stavkov, blizu ljudske pesmi, s tipološko-stilsko
sorodnostjo »najbolj germanskemu« slovenskemu pesniku Strniši in štajerski
trojici Kocbek, Kovič, Makarovičeva, je prevladujoča v naslednjih zbirkah, do
prelomne Café noir (Dunaj, 1989). Tu se začne »avantgardnost« vidneje
uveljavljati tudi v oblikovnem pogledu: »skripturalna metafora« (po Derridaju)
začne postajati tudi metafora kot pisava (pisava kot metafora) v smislu
konkretizma: opuščanje tradicionalnih rimanih kvartin in interpunkcije,
verzifikacija postaja grafična; značilna primera sta Nočna oda in
monumentalna pesnitev Sedmoglavec. Slednja je tudi jedro Zvezd, zank;
v tej zbirki se Detelova pesem s suvereno sproščenostjo prvoosebno odpira od
ekološke kritike do satire vse konkretnejših krajev in oseb (»Ta soba v moji
glavi«, cit. Spanje; Rdeči angel iz Königsberga, Dunajski reakcionar
itd.).
- Ivo
Antič
|
